Misli iz dnevne sobe

          Pozdravljeni! Ker sem oseba, ki rada iz vsega potegne le najboljše, sem že kar nekaj dni preživela ob poslušanju motivacijskih govorov. Poslušala sem jih dvajset (saj so bili kratki), a noben govor se me ni dotaknil tako, kot se me je pa dotaknil govor, ki sem ga poslušala nazadnje. Naslov je bil: "Never believe a prediction that doesn't empower you", kar v prevodu pomeni Nikoli ne verjemi napovedi, ki ti ne daje moči.           Vem, če preberete naslov motivacijskega govora si mislite, da to ne bo dober govor. Tudi jaz sem bila taka. A ko ta govor začneš poslušati, spoznaš človeka, ki je avtor tega govora. To je Sean Stephenson. Govorec, ki me je spravil v jok. Kdo sploh je Sean Stephenson? Sean Clinch Stephenson je ameriški terapevt, avtor samopomoči in motivacijski govornik. Rodil se je 5. maja 1979 z boleznijo imenovano ostegoneza imperfecta ali drugače poimenovana bolezen krhkih kosti, kar pomeni, da ima zelo krhke kosti in mora zato uporabljati inva

          Pozdravljeni! Zadnje čase zelo veliko razmišljam o pomembnosti življenja, saj se vedno bolj zavedam, da je življenje minljivo. Pravzaprav - kam je izginilo 18 let? Zdi se mi, da sem še včeraj bila majhna punčka, zdaj pa že skoraj končujem tretji letnik srednje šole. Kaj pa sem se naučila v teh osemnajstih letih? Seznam 5 - ih stvari, ki sem se jih naučila v svojih 18. letih  Prave prijatelje lahko prešteješ na prste ene roke V življenju sem spoznala že veliko ljudi. Veliko me jih je prizadelo, veliko ljudi me je nasmejalo. A vendar - ko so se v mojem življenju pojavile težave ali pa sem preživljala težke čase, jih je ostalo le peščica. Peščica izmed vseh ljudi, ki sem mislila, da so moji prijatelji. A ni bilo tako. Veliko ljudi sem zaradi tega razloga pustila, da odkorakajo iz mojega življenja. Na začetku je bilo težko, a na koncu spoznaš, da tiste prave prijatelje lahko prešteješ na prste ene roke, saj se le na tiste ljudi lahko zaneseš takrat, ko je najhuje.

          Pozdravljeni. Prišel je ta čas dneva, ko imam malce časa in spet se Vam oglašam z novo objavo na blogu. Tokrat bo tema potekala o knjigi, saj danes, 24. 4. praznujemo Svetovni dan knjige. Zakaj imam rada knjige? Pravzaprav odgovora na to vprašanje ne poznam. Za branje me je navdušila moja babica že kot majhno punčko, ko sva v poznih popoldnevih skupaj prebirale časnik Večer in sem se jaz na vse pretege trudila, da sem prebrala kakšno besedo. Zanimivo dejstvo o meni - brati sem se pravzaprav naučila iz osmrtnic časnika Večer. Vem, to je malce nenavaden način, a že od majhnega me zanimajo neke nove stvari in učenje, zato sem svojo babico velikokrat spraševala, če me lahko nauči brati. In me je. Iz osmrtnic časnika Večer, ki ga tako rada prebira. Pa saj je ne obsojam - osmrtnice imajo velike črke in s pomočjo ravno teh velikih črk sem do začetka prvega razreda brala tako tekoče, da sem svojim sošolkam in sošolcem brala pravljice v prostem času. Ker pa me je babica učila