Misli iz dnevne sobe

          Hojla! Ura je 17.06 in še le nekaj ur nas loči do začetka novega leta. Kar ne morem verjeti. Zdi se, kot da je leto kar švignilo naokoli. Moram priznati, da je to leto vsebovalo tako lepe kot tudi slabe trenutke, a je prineslo tudi veliko novih spoznanj, izkušenj ter lepih spominov, ki mi bodo ostali še dolgo v spominu.           Čeprav se ne spomnim čisto vseh dogodkov (vsaj mislim), ki so se dogajali v tem koledarskem letu, pa sem prepričana, da bom lahko s pomočjo mojega spomina priklicala vsaj nekaj dogodkov. Pa začnimo. Kratek opis leta 2019 in vseh dogodkov, ki se jih spominjam: Mesec JANUAR: Mesec, ko smo že kar pošteno zakorakali v novo šolsko leto. To šolsko leto sem obiskovala tretji letnik programa računalnikar, a sem se odločila, da bom opravljala pospešeno, zato sem imela karseda veliko dela. Veliko sem se naučila o sebi, o drugih in o tem, kako delujem pod pritiskom, saj sem morala v kratkem času opraviti kar veliko nalog. Res je, da je bila moja p

          Hojla! V današnjem svetu se velikokrat poraja vprašanje, koliko sploh še beremo. S tem ne mislim samo najstnikov in najstnic, ampak tudi starejšo generacijo ljudi. Strinjam se z dejstvom, da se je naš življenski ritem v zadnjih letih zelo spremenil, saj se vsem ljudem zadnje čase nekam mudi, ampak dovolite mi, prosim, da vam v tej kratki objavi razložim, zakaj je branje pomembno. Zakaj je branje pomembno? Že kot majhne otroke so nas v veliko družinah starši vzgajali, da beremo. Pa naj bodo to knjige, časopisi, članki ali kaj podobnega. Kar nas je seveda zanimalo. Vsaj pri moji družini je bilo tako. Brala sem, še preden sem odšla v prvi razred osnovne šole in tako sem bila šolarka, ki je vedno "imela nos med knjigami", saj sem vedno brala v nekem kotu svoje sobe. Ker sem letos dopolnila devetnajst let in že berem kar nekaj let, pa je tu nekaj stvari o tem, zakaj je branje pomembno. Branje nam širi obzorja in splošno razgledanost. Se spomnite, ko ste v šol

          Hojla! Danes sem kot skoraj vedno zadnje čase, priznam, sedela na moji postelji v svoji sobi v Poljčanah in razmišljala. Kar veliko razmišljam zadnje čase, ne morem verjeti. No, misel mi je prišla na temo, zakaj bi morali uživati v življenju in tukaj je objava z naslovom "3 - je razlogi zakaj bi morali uživati v življenju" Življenje je minljivo. Morate priznati - na tem planetu nihče izmed nas ne bo živel večno. Ne glede na to, če je človek bogat ali reven. Kruta resnica na koncu vendarle je, da je za vse ljudi na koncu enaka zemlja. Zato - objemite svoje bližnje, jih poslušajte, namenite kakšno lepo besedo, kompliment, priznajte komu, da ga imate radi,... Vendarle nihče izmed nas ne ve, kateri je naš zadnji dan. Živeti moramo za vsak dan posebej in ga čimbolj izkoristiti. V naše življenje določeni ljudje pridejo z razlogom in tudi z razlogom oddidejo iz njega. Ko smo mladi, si mislimo, da bodo vsi ljudje, ki nas obkrožajo, za vedno v našem živ

          Pozdravljeni! Ne morem verjeti, da smo že 25. decembra. Kam je odšel čas? Zdi se, kot da se je leto 2019 komaj začelo, zdaj pa smo že skoraj na koncu desetletja. Danes praznujemo Božič.            Kot majhni otroci smo na božično jutro čakali in gledali, kaj nam je prinesel Božiček, če smo seveda čez leto bili prini, a sedaj, ko sem starejša, sem ugotovila, da bistvo Božiča ni v tem, kolliko daril je pod smrečico ali kakšno darilo je kdo dobil.          Prazniki so vendarle čas v letu, ko se malce umirimo. Navsezadnje - priznati morate, da je naš življenski ritem zelo hiter in se vsem ljudem vedno nekam mudi. Prazniki so tudi čas, ko se srečamo z družino, prijatelji in vsemi dragimi ter se družimo ob praznično pogrnjeni mizi z vsemi božičnimi dobrotami, kot so na primer biftek, franoska solata in opečenec z majonezo, poli klobaso, sirom in papriko. Pa seveda sveže pečena domača (ali kupljena - ne obsojam) potica in piškoti, ki se kar topijo v naših ustih.           Naša

          Pozdravljeni! Danes sem v tem zimskem popoldnevu brskala po starih šolskih zvezkih in v zvezku za slovenščino v tretjem letniku srednje šole našla spis z naslovom "Knjiga mojega življenja. Kar spomnim se, kako sem pisala tale spis. Čeprav imam po navadi kar veliko inspiracije za pisanje med poukom, pa sem pri tem spisu vendarle kar nekaj časa gledala v prazen list papirja in razmišljala, kako bi ga lahko začela. Takrat nam je profesor dal nalogo, da pišemo o knjigi, ki bi nam lahko zelo opisala naše življenje, a danes ne bom pisala o tem, ampak  bom opisala svojo knjigo življenja. Da ne bom še naprej nakladala, bom kar začela.           Pisalo se je leto 2000, ko sem ob 23.45 uri prijokala na svet skupaj s svojima sestrama Tino in Tejo s pomočjo carskega reza. Bil je ponedeljek. Vsaj tako so mi povedali. Rodila sem se v družino, ki je že imela dva majhna otroka, a je kar čez noč postala družina z osmimi člani. Živim namreč še skupaj z mojo babico, očetovo mamo. Samo pr