Včasih moraš življenju reči: "DA!"

          Hejla! Kako ste? Dolgo se že nisem oglasila, vem. Ampak verjemite - moje življenje je bilo v vsem tem času, ko sem bila odsotna, zelo zanimivo. In prav zato sem spoznala, da včasih moraš življenju reči: DA!

          Ko sem že 40-ič letos sedela na vlaku proti Ljubljani ob zgodnji jutranji uri in razmišljala, mi je po glavi šlo samo to, da si moram večkrat ponoviti dejstvo, (pa čeprav se sliši egoistično), da sem v življenju v resnici, tudi če si tega ne priznam, doživela ogromno čudovitih stvari in "prilezla" zelo daleč. Verjamem, da bi tista majhna nedonošenka s pičlimi 1000g bila zelo ponosna na žensko, katera sem postala.

Kaj pa sem v vsem tem času svoje odsotnosti doživela?

          Na sredini januarja sem se skupaj z očetom Robertom podala na pot proti Istanbulu, kjer sem v okviru ERASMUS + študirala od 21. januarja do 28. aprila. Oče me je zapustil že 22. januarja in odšel domov z Flixbus-om, ker je bilo vse skupaj, če bi oba ostala, predrago. Poslovila sva se s solzami v očeh, in si zaželela vse dobro. Nikoli ne bom pozabila očetovih besed ob odhodu: "Rad te imam, saj boš vse zrihtala, saj si vedno." V Istanbulu bi sicer morala ostati do 5. junija, vendar saj veste, da v življenju včasih ne gre vse po prvotnem planu.

         Zaradi protestov in potresov sem, ker se nisem več počutila varno, zapustila Istanbul že 24. aprila in se za nekaj dni preselila v severovzhodni del Turčije, v čudovito mesto Trabzon, kjer sem obiskala družino Candaş, saj sem pred dvema letoma na drugem ERASMUS + projektu, imenovanem "Advocate!" spoznala punco Almilo, s katero sva se zelo povezali in sem ji (takrat) obljubila, da bom nekega dne obiskala njo in njeno družino v njenem domačem kraju. Glede obiska se je načakala, ampak se je izplačalo :-) 

          Izkušnja v Turčiji je bila težka, vendar kljub temu življenjska. Odločitve, da grem na študijsko izmenjavo nikakor ne obžalujem, saj me je naučila kdo sem, kaj zmorem in da imam po celotnem svetu ljudi, ki me cenijo in imajo radi, ter za katere si nikakor nisem mislila, da mi bo tako težko reči: "Se vidimo kmalu!", ko sem se s solzami v očeh poslovila na letališču in odletela domov v Slovenijo.


Spodaj je nekaj slik iz Trabzona in Istanbula:




          Ko sem prišla nazaj v Slovenijo, se moje življenje ni ustavilo. Pravzaprav je šlo samo še navzgor. Zakaj? Gremo lepo počasi. 

          Od 9. - 11. junija sem sodelovala na Konferenci za digitalne inovativne rešitve, ki vsakoletno poteka pod okriljem naše fakultete na Bledu. Moja najpomembnejša vloga na konferenci se je odvila 10. junija, ko sem v okviru študentskega bazarja predstavila svojo idejo platforme za zaposlovanje invalidov v Sloveniji, in zmagala :-)

Vir slike: Facebook stran Fakultete za Organizacijske vede Kranj



          Od 15. - 17- julija sem se udeležila konference v Bruslju, v okviru projekta "Vote4All", s katerim smo poskušali prilagoditi volilni sistem za vse ljudi s kakršnokoli oviranostjo na ravni Evropske Unije. Mislim, da nam je uspelo.




         Avgust je minil v znamenju športa in petja: Udeležila sem se namreč Paraolimpijskega tabora za družine ter delavnic vokalne glasbe v okviru KPZ Mysterium-a v Kranju. Pevske delavnice so bile del najlepšega tedna mojega poletja.




          Septembra  (do zdaj) sem s sestrama odšla na koncert skupine Flirrt na Grad Vurberk, nastopila v SNG Maribor ob 50. obletnici Univerze v Mariboru s kratkim besedilom, kaj mi Univerza pomeni,  se podala na kratek dvodnevni oddih v Laško z vlakom obiskati prijatelje, v soboto pa odhajam v Rovinj. Ko se vrnem, pa se začnejo nove življenjske dogodivščine.

----------------------------------------------------------------------------------
Kot vidite, imam poln urnik, zaradi česar mi nikoli ni dolgčas. Ne vem, kam vse me bo še popeljalo življenje do konca tega leta, vendar pa vem eno dejstvo: Včasih moraš življenju enostavno reči: "DA!"

Kako pa ste vi preživeli čas, medtem ko se vam nisem nič javljala?



Želim vam lep večer.
Ustvarjalka tega bloga, Tamara Belec





Komentarji

Objavite komentar

Priljubljene objave iz tega spletnega dnevnika

Istanbul, Turčija, prihajam!

Slika
           Hej! Ne morem verjeti, da sedaj to pišem, vendar se vam javljam iz Istanbula, iz čudovitega dela Turčije, kjer se bom nahajala dobre štiri mesece zaradi študijske izmenjave. Kako pa sem? Preverite z branjem te kratke objave in z nekaj slikami :-) Torek - 21. 1. 2025           To je bil dan, namenjen za potovanje. Z mojim očetom, Robertom sva dan začela kar zgodaj, saj sva okoli pete ure zjutraj začela pot proti Ljubljanskemu letališču, letališču Jožeta Pučnika (pomagal mi je z vso prtljago, za kar sem zelo hvaležna). Let proti Istanbulu sva imela ob 9:20h. Kljub začetnim težavam pri nakupu letalske karte nekaj dni prej, se je na koncu vse izteklo tako, kot se mora in prav pohvaliti moram osebje na letališču za vso pomoč. Let je potekal brez težav. Uživala sem ob pogledu na pokrajino, po pravici povedano pa ob misli na nove dogodivščine bila tudi malce živčna. Ko sva z očetom prispela na Istanbulsko letališče, sva morala u...
Preberite več

Četrti teden v Turčiji: Minil je že en mesec! (10. 2. - 16. 2. 2025)

Slika
          Hejla! Prav ne morem verjeti, da to pišem, ampak že cel mesec sem v Turčiji, čeprav imamo komaj tretji teden predavanj (bila sem en teden prej zaradi uvajalnega tedna). Kaj pa se mi je dogajalo? Pa poglejmo! Ponedeljek, 10. 2. 2025 Dan sem začela zelo hitro - ob 6:30h. Vsak večer si rečem, da bom šla hitro spat, ker imam naporen dan naslednji dan, ampak žal temu to ni tako. Tako sem v nedeljo zaspala komaj okoli 22h in se zjutraj kot zombi prekotalila iz postelje. Jooj, mislim, da sem naredila napako, rečem v svoji glavi, ko se z utrujenimi očmi počasi prestavim v kopalnico, da bi si vsaj malo osvežila in umila obraz. Da se nekako zbudim. Vendar voda nikakor ni pomagala. Po nekaj minutah sem se odpravila iz kopalnice, se preoblekla, počesala, oblekla bundo in se odpravila v jedilnico na zajtrk. Bil je enak kot vedno. Jajčna omleta, feta sir, črne in zelene olive ter tradicionalen turški kruh in seveda kava. Ko sem pojedla, sem odšla proti predavalnici....
Preberite več

Izmenjava v Turčiji – drugi teden: Okusi, kraji in nepozabni trenutki (28. 1 - 2. 2. 2025)

Slika
           Ne morem verjeti, da sem že več kot en teden v Turčiji, sama. Dnevi minevajo kot bi trenil, jaz pa ustvarjam nove spomine, izkušnje... Vas zanima, kako je bil ta teden? Berite dalje, in boste izvedeli!  Ponedeljek, 27. 1. 2025 Dragi dnevnik! Ta dan je bil eden do zdaj najlepših na tej izmenjavi, saj se mi je zdelo, da smo se z novimi prijatelji zares povezali med sabo. Nimamo še predavanj, začnemo 5. februarja, vendar smo dan vseeno začeli lepo in tako, kot se spodobi. Skupaj s prijatelji smo okoli desetih zjutraj po turškem času pojedli okusen zajtrk, zatem so nekateri odšli v Kadıköy, po nakupih. Sama sem ostala v študentskem domu. Morala sem urediti določene stvari glede banke v Turčiji, dostopa do spletne banke in aplikacije v Sloveniji, izpolniti papirologijo... lahko bi rekli, da sem imela zelo dolgočasen del dneva, vendar osebno se mi je zdelo, da je bil kar produktiven. Zatem sem odšla na kosilo, malce na sprehod, na svež zrak. Jooj,...
Preberite več