Življenje, pripravljena sem

          Včasih se vprašam, če je življenje sploh vredno. In ščasoma pridem do zaključka, da je. Čeprav nam podaja veliko trpljenja in težkih preizkušenj, pa obenem vsebuje tudi ogromno lepega. Trenutkov, ki jih ne želimo pozabiti.

           "Življenje je 10 odstotkov tega, kar iz njega narediš, in 90 odstotkov to, kako ga sprejmeš"

(Irving Berlin)

          V tem času, ko nisem bila aktivna, se je dogajalo marsikaj. Dobrih in slabih stvari. Stvari, ki so mi dale misliti. In stvari, ki niso najbolj primerne za zapis na tem blogu. Zato o tem ne bom govorila danes. Bom pa na enem mestu strnila svoje misli o življenju, ki sem se jih naučila v tem še karseda razburkanem letu. Ker enostavno moram, pa ne vem, zakaj.

Misli tega leta o življenju

          Ne moramo biti vsem všeč. Nekateri ljudje pač včasih niti ne razmišljajo, preden karkoli bleknejo. Včasih resnica prekleto boli. Včasih te neverjetno prizadene lastna družina. Včasih se je treba pač odpovedati nekaterim stvarem, krajem in ljudem, če to pomeni, da bomo končno lahko zaživeli v miru. Pa čeprav traja dolgih 25 let. Resnica vedno najde pot, da pride na dan, če hočemo, ali ne.

          Mislim, da sem v tem letu večkrat jokala, kot kadarkoli prej. Zaspala v solzah, trpela, se jezila, imela kdaj pa kdaj kakšen panični napad, a sem vedno nekako "zgurala". Nadela sem nasmeh na obraz, hodila z dvignejo glavo ter se pretvarjala, da je vse v najlepšem redu, čeprav sem v sebi potihoma razpadala. Veste, sploh ne morem opisati občutkov, ki sem jih čutila v tem letu. A vem pa eno stvar: vredna sem. Vredna sem dobrih stvari, znanja in priložnosti, ki se morebiti odpirajo na moji lastni življenjski poti.

         Krvavo sem se borila za to. Borila sem se za preživetje. Kakšen mesec sem imela ogromen minus na svojem bančnem računu. Pa nihče tega ni vedel. Se končno zares postavila zase in stala s svojimi prepričanji in nogami trdno na tleh. Bila velikokrat tiho, čeprav so me marsikatere besede močno prizadele. Se trudila. Trudila, da enostavno preživim. Bilo je težko, a s podporo določenih ljudi, sem tukaj. Najsrečnejša kot sem kadarkoli bila in pripravljena, da vidim, kaj ima moje življenje še zame.

Vir slike: Osebni arhiv

          Življenje, pridi. Pripravljena sem. Močna. Samozavestna. In stopam po svoji poti. Sedaj, ko sem tik pred diplomo, se lahko zazrem nazaj. Ogromno sem preživela v tem letu. Po pravici povedano, ne vem, kako mi je sploh uspelo. Mogoče s trdno voljo, da ne glede na to, kaj nam "vrže" življenje na pot lahko to premagamo, če le verjamemo, da lahko. Pa vera tudi ogromno pomaga.

Zato vam ob koncu te objave polagam samo eno stvar na srce, in upam, da jo boste upoštevali: Bodite prijazni en do drugega. Ker zares ne veste, kaj mogoče določena oseba preživlja in s kakšnimi notranjimi bitkami se bori. Tako bo svet še lepši. Mamo to, vredni smo, nekje pa obstaja nekdo, ki ne more preživeti dneva brez nas.

Rada vas imam, dragi bralci in bralke!

Tamara Belec