Misli iz dnevne sobe

          Včasih se vprašam, če je življenje sploh vredno. In ščasoma pridem do zaključka, da je. Čeprav nam podaja veliko trpljenja in težkih preizkušenj, pa obenem vsebuje tudi ogromno lepega. Trenutkov, ki jih ne želimo pozabiti.            "Življenje je 10 odstotkov tega, kar iz njega narediš, in 90 odstotkov to, kako ga sprejmeš" (Irving Berlin)           V tem času, ko nisem bila aktivna, se je dogajalo marsikaj. Dobrih in slabih stvari. Stvari, ki so mi dale misliti. In stvari, ki niso najbolj primerne za zapis na tem blogu. Zato o tem ne bom govorila danes. Bom pa na enem mestu strnila svoje misli o življenju, ki sem se jih naučila v tem še karseda razburkanem letu. Ker enostavno moram, pa ne vem, zakaj. Misli tega leta o življenju           Ne moramo biti vsem všeč. Nekateri ljudje pač včasih niti ne razmišljajo, preden karkoli bleknejo. Včasih resnica prekleto boli. Včasih ...

          Hejla! Ne morem verjeti, da je tu čas, ko se leto 2025 končuje. V letu, ki odhaja, se je zgodilo marsikaj. Bilo je veliko smeha, sreče, solz, pa tudi žalosti in težkih trenutkov. Vendar preživela sem! Kaj pa so bili najpomembnejši trenutki? Za vsak mesec bom napisala nekaj povedi, in pripela nekaj slik. Pa poglejmo! Najpomembnejši trenutki leta 2025 Januar: ta mesec sem odpotovala v Turčijo, v Istanbul, na ERASMUS + izmenjavo, študirala in spoznavala novo kulturo, ljudi, in običaje. Februar: mesec, preživet ob hrani, učenju, druženju s prijatelji in obilo kave iz Espresso Lab in Starbucks-a. Marec, preživela sem te ob učenju (imeli smo prvi midterm izpit iz Programming fundamentals), ob oreo milkshaku iz Starbucks-a, na video klicih moje družine, s prijatelji ob druženju in seveda: mačkah :-) April, mesec, ko sem žal morala predčasno oditi domov. Ta mesec sem odpotovala v Trabzon, kjer sem obiskala Almilino družino, premagala strah po samostojnem leten...

          Hejla! Kako ste? Dolgo se že nisem oglasila, vem. Ampak verjemite - moje življenje je bilo v vsem tem času, ko sem bila odsotna, zelo zanimivo. In prav zato sem spoznala, da včasih moraš življenju reči: DA!           Ko sem že 40-ič letos sedela na vlaku proti Ljubljani ob zgodnji jutranji uri in razmišljala, mi je po glavi šlo samo to, da si moram večkrat ponoviti dejstvo, (pa čeprav se sliši egoistično), da sem v življenju v resnici, tudi če si tega ne priznam, doživela ogromno čudovitih stvari in "prilezla" zelo daleč. Verjamem, da bi tista majhna nedonošenka s pičlimi 1000g bila zelo ponosna na žensko, katera sem postala. Kaj pa sem v vsem tem času svoje odsotnosti doživela?           Na sredini januarja sem se skupaj z očetom Robertom podala na pot proti Istanbulu, kjer sem v okviru ERASMUS + študirala od 21. januarja do 28. aprila. Oče me je zapustil že 22. januarja in odšel domov z Flixbus-om, ke...