Drugačnost bogati

         Danes se spet oglašam z novo objavo.  Naslov Vas lahko malce spominja na šolski spis, ampak mislim, da bi o tej temi morali začeti razpravljati že zelo zgodaj, da ljudem ne bi bilo nerodno, ko se srečajo z ''drugačnimi'' ljudmi. Zavedam se, da bo ta objava po vsej verjetnosti zelo dolga, zato Vam priporočam, da se naslonite nazaj in uživate ob branju (vsaj upam). Pa začnimo.
          Priznam - rodila sem se drugačna, ampak to me ne moti, saj sem se naučila delati stvari, ki jih drugi ljudje lahko opravijo z lahkoto, na drugačen način. Zaradi svoje drugačnosti so me imeli nekateri ljudje, ki so me prvič srečali v mojem domačem kraju ali pa na pločniku, ko sem bila s prijatelji ali z družino na sprehodu, imeli za čudakinjo, ki zato, ker je na invalidskem vozičku ali na hodulji, ne more ničesar. Ampak to ni čisto res - lahko naredim mnogo stvari, ampak na drug način kot drugi.  Mnogi so me zato pomilovali in mi dajali naloge, ki sem jih lahko z lahkoto rešila, ampak mislim, da so mi bile včasih celo prelahke. Včasih ne razumem nekaterih ljudi, zakaj se do človeka, ki je na prvi pogled drugačen samo zato, ker je na invalidskem vozičku, je v nesreči izgubil kakšen ud in ima zato protezo ali pa je celo od rojstva brez kakšnega uda, obnašajo, kot da je nekakšen izmeček. Povem Vam - tudi ljudje s posebnimi potrebami smo človeška bitja, ki imajo srce, (včasih celo večje, kot katerikoli drug človek ) zato nas tudi prizadene, če nam poveste kakšno grdo besedo v obraz.
          Pa da se ne bom samo pritoževala, kako so lahko ljudje nesramni, naj Vam povem o dogodku, ki se mi je zgodil pred kratkim, ko sem šla na sprehod po Kamniku z mojo cimro Natalijo. Tisti, ki naju z Natalijo poznate osebno veste, da na trenutke delujeva kot pravi norici, ki na prvi pogled izgledata, kot da sta prišli iz drugega planeta. Zelo velikokrat sva nasmejani in tudi zelo radi pojeva, saj tako lahko širiva dobro voljo. No, pa naj preidem k dogodku. Kot najina mala vsakdanja rutina, sva se tudi tega dne sprehajale po starem delu zelo lepega mesta Kamnika in si pele ter se smejale, ko sva se se odločile, da se malo spočijeva ter se usedeva na bližnjo klopco in se malo pogovarjava. Ker je bila že počasi ura toliko, da sva morali počasi nazaj v zavod, (ker v našem zavodu imamo določeno uro, do katere se moramo vrniti ) ta pogovor ni dolgo trajal. Ko sva poskušali počasi oditi, je za nama stekel moški, oblečen v modro majico in rdeče kratke hlače ter naju ustavil. Prvi trenutek sva se ustrašili, da nama bo kaj naredil, ampak trenutek pozneje se je misel o tem razblinila, ker naju je ta moški, katerega žal ne vem imena, prijel za ramo in nama rekel: "Dragi mladi punci, veseli me, da tudi če sta osebi s posebnimi potrebami in si ti majhna punca (jaz) na invalidskem vozičku ter ti velika punca z kratkimi lasmi temne barve in z opornico na nogi, (Natalija) veseli in nasmejani ter vaju vsaj po mojem mnenju ne motijo pogledi in mnenja ljudi, ki hodijo mimo vaju. Želim vama še naprej veselo odraščanje ter tako širjenje dobre volje, saj ravno to potrebujejo nekateri ljudje. Hvala vama." Ko je to izrekel, naju je objel in odšel, midve pa sva veseli odšle nazaj v zavod.
          Po tem dogodku sem spoznala, da na svetu obstajajo ljudje, ki nimajo predsodkov ter imajo zelo veliko srce. Vesela sem, da je v mojem življenju veliko ljudi, ki so dobrega srca in me sprejemajo takšno kot sem, z vsemi mojimi pozitivnimi in negativnimi lastnostmi. Ob tej priložnosti bi se rada vsem, ki zdaj berete to objavo in me poznate osebno, zahvalila, da ste v mojem življenju in me podpirate.
          Zaradi svoje drugačnosti in svoje bolezni s katero sem se rodila, sem v osnovni šoli večinoma bila sama in skoraj nisem imela prijateljev ( tisti, ki ste me podpirali v osnovni šoli in me podpirate še zdaj, hvala )Velikokrat sem sedela samo z mojima dvema sestrama, ki sta bili z mano v istem razredu in smo bile sošolke ter sta mi vedno stali ob strani, (hvala vama za to :-) ),saj so me iz neznanega razloga imeli vsi za čudakinjo, ker sem malo drugače hodila in nisem včasih imela takih sposobnosti kot drugi. Kot na primer: nisem mogla plezati po drevesu, tekati in skakati po eni nogi. Ampak zaradi tega, ker nisem morala delati nekaterih stvari kot drugi, sem razvila nekatere druge sposobnosti, v katerih sem dobra. Dobra sem na primer v angleščini, slovenščini, pred kratkim pa sem celo začela pisati pesmi, ker sem ugotovila, da mi glasba v mojem življenju zelo veliko pomeni, ker se skozi njo lahko zelo dobro izražam in izlijem vsa svoja čustva v poezijo, ki je na papirju. Zato imajo moje pesmi zelo veikokrat takšno tematiko, da vam dajo misliti, saj sem jaz pač taka oseba, ki zelo rada daje ljudem možnost razmišljanja in poglabljanja v nekatero stvar. Čeprav še niste videli nobene pesmi od mene (razen tisti, ki me imate dodano kot prijateljico na Facebook - u, seveda), Vam lahko kakšno pesem kdaj objavim tukaj, če želite, saj je tako ali tako to moj blog in lahko v njega stisnem vse moje misli.
          Ko sem končala osnovno šolo, se je moje življenje obrnilo, saj sem prišla v srednjo šolo, v kateri imam občutek, da nisem tista čudakinja, ampak sem oseba, ki se prvič počuti, da nekam zares spada. Pa to ne mislim samo zaradi pristnega dobrega odnosa z vsemi zaposlenimi na tej šoli, ampak tudi zato, ker sem v tej šoli spoznala prijatelje, katerim lahko res zaupam in so to zdaj moji pravi prijatelji. Mislim, da se še nikoli nisem počutila tako sprejeto, kot se zdaj, zato se vsem, ki obiskujete to šolo ali pa delate v njej, zahvaljujem iz vsega srca, da sem na tem mestu lahko takšna kot sem in me ljudje okoli mene nimajo za čudakinjo. V tej šoli sem se do zdaj naučila nekaj najpomembnejšega - če držimo skupaj, je vse mogoče. Veselim se tega, kar ima moje življenje še skrito zame in se s tem stavkom poslavljam ter končujem to objavo.

Lepo Vas pozdravlja, ustvarjalka tega bloga, Tamara Belec in Vam želi lep dan še naprej!
Se pišemo, ko spet napišem, kakšno objavo. :-)