Glasba - strast, ki me povsod obkroža

          Pozdravljeni! Ker je objava prejšnji teden bila za zahvalo, da me berete in podpirate, in je bila intervju s slovensko skupino Poskočni muzikanti, sem se danes odločila, da bom tej objavi dala naslov "Glasba - strast, ki me povsod obkroža", da Vam povem o moji majhni strasti, ki me obkroža vsak dan že od malih nog. To je glasba.

          Kako se je moja strast sploh začela

          Kot mogoče veste, sem bila nedonošenček - to pomeni, da sem se rodila dva meseca prezgodaj. Ko sem bila majhna, so mi moji starši in sorodniki zelo veliko prepevali. Mislim, da pravzaprav moja ljubezen do petja in glasbe prihaja od tod.
          Zdaj pa naj razložim, kako sem ugotovila, da me glasba in petje veselita. Ko sem prvič stopila v prvi razred osnovne šole, je bila prva točka programa, da se predstavimo razredu. Ker sem bila še takrat zelo majhna, sem bila na začetku zelo sramežljiva, ampak sem se nato privadila na okolje, ki me obkroža ter tako postajala vedno bolj živahna punca. Za mene mislim, da drži ta stavek: "Moj prijatelj je na začetku bil sramežljiv, nato pa postajal vedno bolj živahen. Ustvaril sem pošast. ", ker sem sedaj v srednji šoli, v drugem letniku, in sem že drugo leto zapored v sobi z najboljšo cimro Natalijo, ki venomer pravi, da se moje smejanje in govorjenje slišita čez cel šolski hodnik, na začetku pa sem bila tudi jaz sramežljiva.

          Vključitev v pevski zbor in nastopanje na prireditvah

          Že od malih nog sem rada prepevala. Moji starši včasih zelo radi rečejo, da sem prej pela kot govorila, saj sem pravzaprav prvo besedo spregovorila komaj pri enem letu in pol. Ko sem prišla v prvi razred osnovne šole in ugotovila, da imamo svoj otroški pevski zbor (od 1. - 6. razreda osnovne šole) in mladinski pevski zbor (od 6-9. razreda osnovne šole), sem sklenila, da bom poskusila in se udeležila pevskega zbora. Tako sem 4.9.2007 odšla v glasbeno učilnico, kjer je takratna učiteljica glasbe vsakega učenca ali učenko, ki se je hotela vključiti v otroški pevski zbor "testirala", koliko tonov lahko zadene. Bila je malce presenečena, ko sem kot komaj prvošolka zadela drugi najvišji ton. Tako se je začela moja bogata pot na poti do glasbe, v kateri sem zelo uživala.

          Kmalu zatem, ko sem začela peti v pevskem zboru, sem se z mojim takratnim otroškim zborom udeležila svojega prvega državnega tekmovanja, s katerim se lahko pohvalim, da je na njem naša šola - Osnovna šola Poljčane (sedaj Osnovna šola Kajetana Koviča Poljčane) bila zelo uspešna, saj smo skoraj vsako leto dosegli prvo mesto. Poleg nastopanja na različnih tekmovanjih je prišlo tudi nastopanje na šolskih prireditvah, zato se je moj urnik počasi zapolnil. Boljše rečeno - nikoli mi več ni bilo dolgčas, saj sem v petju in glasbi uživala, ter mi je bila to bolj zabava.

          Končanje osnovne šole in nadaljevanje v srednjo šolo - kako potem nadaljujem petje?

          Tisti, ki me poznajo ter so tudi udeleženi na moji šoli, lahko po mojem mnenju mirno rečejo, da si po šolskem hodniku velikokrat kaj zapojem skupaj z mojo cimro Natalijo (ki je kot že zgoraj povedano ena najboljših cimer, ki sem jih imela ter je tudi zelo dobra prijateljica, ki ji lahko brez skrbi zaupam), ko poteka šolski odmor ali pa je konec pouka in nama je enostavno dolgčas. Vesela sem, da imamo tudi na tukajšnji šoli svoj pevski zbor, v katerem lahko sodelujem (žal se ga lani zaradi prenatrpanega urnika nisem mogla udeleževati), zato sem se odločila, da se bom letos pevskega zbora udeležila kljub natrpanemu urniku. Hvala moji prvi učiteljici Danijeli Kranjc (upam, da berete), da ste me seznanili s tako stvarjo, ki me obkroža vsak dan in mi privede nasmeh na usta. 

          Ker mislim, da je ta objava že kar zelo dolga, se s tem stavkom poslavljam in Vam želim en velik koš pozitive. :-)

Lepo Vas pozdravljam, Vaša ustvarjalka bloga Misli iz dnevne sobe, Tamara Belec.