1.10 - svetovni dan cerebralne paralize

          Pozdravljeni! Trenutno na pol bolna pišem to objavo z naslovom "1.10. - svetovni dan cerebralne paralize, a vem, da sem Vam obljubila, da bom ta teden nadaljevala z objavo z naslovom "Poezija - "prijateljica", h kateri se zatečem, ko potrebujem navdih - drugi del. Kot lahko sklepate po naslovu, smo pred kratkim obeležili svetovni dan cerebralne paralize, katero imam tudi jaz že od ranega otroštva, zato bo objava, ki sem jo mislila nadaljevati ta teden, prestavljena na naslednji teden. Zato se Vam iskreno opravičujem.

         
         V tej objavi boste lahko malce bolj podrobno spoznali to "bolezen" in kako se ljudje, ki jo imajo počutijo in spopadajo z njo. Če ste zdajle slučajno na postelji ali pa sedite pred svojo pisalno mizo za računalnikom, Vam priporočam, da se lepo zleknete nazaj in uživate ob branju, saj obstaja možnost, da bo ta objava kar dolga :-)
Pa začnimo.

          KAJ JE SPLOH CEREBRALNA PARALIZA?


          Cerebralna paraliza je "bolezen", ki lahko nastane med nosečnostjo matere, ki otroka nosi ali pa malce po porodu, zaradi krvavitev v možganih. Posledice so lahko različne, odvisno od tega, koliko časa otrok nima dostopa do kisika ali pa od tega, kako močne so krvavitve. Otrok lahko ima zaradi krvavitev težave pri dihanju (zaradi prezgodnjega rojstva), težave pri koordinaciji in ročnih spretnostih ter težave pri hoji ali govorjenju. 

          Cerebralna paraliza NI bolezen, zato sem jo tudi navedla pod narekovaji. Izraz označuje široko skupino nepopravljivih okvar možganov.

          KDAJ NASTANE TA OKVARA IN KAJ SO ZNAČILNE MOTNJE?


          Okvara nastane še preden se možgani funkcionalno usposobijo in dokončno razvijejo. Navadno je prizadeto področje eno tistih, ki je namenjeno nadzoru delovanja mišic in izvajanju določenih gibov telesa, zato so za cerebralno paralizo - drugače imenovano tudi možgansko paralizo, v osnovi značilne motnje v gibanju in drži telesa, osnovnim simptomom in znakom pa se lahko pridružujejo tudi motnje govora, učne težave, senzibilitivnost (občutljivost) ali zaostajanje v duševnem razvoju.  


          KAKO SE S TO "BOLEZNIJO" SOOČAJO LJUDJE; KI JO IMAJO?


          Mnogi ljudje, (vključno z mano) ki jih poznam, in imajo to "bolezen", se z dneva v dan borijo z raznimi izzivi in preprekami, ki jih morajo premagati v svojem vsakodnevnem življenju. Mislim, da govorim v imenu vseh, ki se soočajo s to "boleznijo", ko rečem, da so to ljudje, ki imajo zelo dobro razvit občutek za dobro počutje drugih ljudi, ki so okoli njih, smisel za pozitivno razmišljanje in dober talent na različnih področjih, ki jih lahko opravljajo. Želim si, da bi več ljudi to cenilo in se bi v tem trenutku rada zahvalila vsem, ki me sprejemate takšno kot sem z vsemi mojimi dobrimi in slabimi lastnostmi.


          Ob koncu te objave Vam sporočam: Hvala Vam iz vsega srca, da berete moj blog in mi omogočate, da lahko nadaljujem pisanje. Na spletu sem opazila veliko pozitivnih komentarjev in spoznala, da je na svetu zelo veliko ljudi, ki so lahko prijazni do ljudi, ki so na prvi pogled "drugačni" od njih.

          Lepo Vas pozdravlja ustvarjalka tega bloga, Misli iz dnevne sobe, Tamara Belec :-) 




Komentarji

Objavite komentar

Priljubljene objave iz tega spletnega dnevnika

Istanbul, Turčija, prihajam!

Slika
           Hej! Ne morem verjeti, da sedaj to pišem, vendar se vam javljam iz Istanbula, iz čudovitega dela Turčije, kjer se bom nahajala dobre štiri mesece zaradi študijske izmenjave. Kako pa sem? Preverite z branjem te kratke objave in z nekaj slikami :-) Torek - 21. 1. 2025           To je bil dan, namenjen za potovanje. Z mojim očetom, Robertom sva dan začela kar zgodaj, saj sva okoli pete ure zjutraj začela pot proti Ljubljanskemu letališču, letališču Jožeta Pučnika (pomagal mi je z vso prtljago, za kar sem zelo hvaležna). Let proti Istanbulu sva imela ob 9:20h. Kljub začetnim težavam pri nakupu letalske karte nekaj dni prej, se je na koncu vse izteklo tako, kot se mora in prav pohvaliti moram osebje na letališču za vso pomoč. Let je potekal brez težav. Uživala sem ob pogledu na pokrajino, po pravici povedano pa ob misli na nove dogodivščine bila tudi malce živčna. Ko sva z očetom prispela na Istanbulsko letališče, sva morala u...
Preberite več

Dejan Marinčič – podjetnik, ki mi je spremenil pogled na življenje

Hejla! Ja, vem. Spet se že celo večnost nisem oglasila na tem blogu. V moj zagovor moram reči, da je življenje spet poseglo v moje načrte. Kako ste? Upam, da v redu. Pred enim mesecem sem v okviru predavanja na naši fakulteti imela priložnost spoznati nadvse prijetnega mladega moškega, ki je že kot mlad študent stopil na podjetniško pot. Tisti, ki me poznate osebno veste, da se nikoli ne ustrašim novih izzivov, zato sem po končanem predavanju o zavestnem vodenju naredila »big girl face« in z nasmeškom na obrazu (ter malo straha, seveda) stopila do gosta in ga vprašala, če je pripravljen kdaj z mano za moj blog Misli iz dnevne sobe narediti intervju, da ga tudi moji bralci in bralke malce spoznate. Saj sem mnenja, da si to zasluži. 😊   Na mojo srečo je privolil in zato je tukaj pred vami intervju, na katerega sem zelo ponosna. Intervju z gospodom Dejanom Marinčičem. Želim vam prijetno branje! .............................................................................................
Preberite več

Četrti teden v Turčiji: Minil je že en mesec! (10. 2. - 16. 2. 2025)

Slika
          Hejla! Prav ne morem verjeti, da to pišem, ampak že cel mesec sem v Turčiji, čeprav imamo komaj tretji teden predavanj (bila sem en teden prej zaradi uvajalnega tedna). Kaj pa se mi je dogajalo? Pa poglejmo! Ponedeljek, 10. 2. 2025 Dan sem začela zelo hitro - ob 6:30h. Vsak večer si rečem, da bom šla hitro spat, ker imam naporen dan naslednji dan, ampak žal temu to ni tako. Tako sem v nedeljo zaspala komaj okoli 22h in se zjutraj kot zombi prekotalila iz postelje. Jooj, mislim, da sem naredila napako, rečem v svoji glavi, ko se z utrujenimi očmi počasi prestavim v kopalnico, da bi si vsaj malo osvežila in umila obraz. Da se nekako zbudim. Vendar voda nikakor ni pomagala. Po nekaj minutah sem se odpravila iz kopalnice, se preoblekla, počesala, oblekla bundo in se odpravila v jedilnico na zajtrk. Bil je enak kot vedno. Jajčna omleta, feta sir, črne in zelene olive ter tradicionalen turški kruh in seveda kava. Ko sem pojedla, sem odšla proti predavalnici....
Preberite več