Izmenjava v Turčiji – drugi teden: Okusi, kraji in nepozabni trenutki (28. 1

Ne morem verjeti, da sem že več kot en teden v Turčiji, sama. Dnevi minevajo kot bi trenil, jaz pa ustvarjam nove spomine, izkušnje... Vas zanima, kako je bil ta teden? Berite dalje, in boste izvedeli!

Ponedeljek, 27. 1. 2025

Dragi dnevnik!

Ta dan je bil eden do zdaj najlepših na tej izmenjavi, saj se mi je zdelo, da smo se z novimi prijatelji zares povezali med sabo. Nimamo še predavanj, začnemo 5. februarja, vendar smo dan vseeno začeli lepo in tako, kot se spodobi. Skupaj s prijatelji smo okoli desetih zjutraj po turškem času pojedli okusen zajtrk, zatem so nekateri odšli v Kadıköy, po nakupih. Sama sem ostala v študentskem domu. Morala sem urediti določene stvari glede banke v Turčiji, dostopa do spletne banke in aplikacije v Sloveniji, izpolniti papirologijo... lahko bi rekli, da sem imela zelo dolgočasen del dneva, vendar osebno se mi je zdelo, da je bil kar produktiven.

Zatem sem odšla na kosilo, malce na sprehod, na svež zrak. Jooj, obožujem ta kraj! Čudovita pokrajina, ki bo pustila čudovite spomine, verjamem to. Po sprehodu sem odšla v sobo, da se malo spočijem, popijem kozarec vode (iz steklenice, ker drugače voda ni pitna), poklepetam s prijatelji iz Slovenije. Čas je mineval zelo hitro, bil je že čas za večerjo. Tokrat nisem jedla sama, zbrala se je cela druščina. Ob dobri večerji smo klepetali, smejali in se zabavali. Ko smo pojedli, smo se dobili v študentskem domu A1 na druženju ob čaju in piškotih, klepetu, smehu in pripovedih dogodivščin iz svojega otroštva in svojem kraju / državi iz katerega prihajamo. Navsezadnje - tukaj je kar petnajst različnih držav in kar presenetljivo je poslušati zgodbe in spoznavati nove kulture.

Koruzna juha, pasulj, voda. Avtor slike: osebni arhiv

Okoli enajste ure zvečer sem odšla nazaj v svojo sobo, poklicala teto Bernardo, se stuširala, nato pa okoli polnoči utrujena legla v posteljo in zaspala.

Torek, 28. 1. 2025

Dan sem začela ob 9:30h, se oblekla, počesala, umila zobe, odgovorila na mail in odšla na zajtrk v študijsko jedilnico. Po zajtrku sem odšla malo na svež zrak, na sprehod. Na bližnji klopci sem počakala prijateljico Akerke, da mi je prinesla skodelico, ki sem jo včeraj pozabila v študentskem domu A1, zatem pa odšla z njo v jedilnico. Kosila nisem jedla, ker nisem bila lačna zaradi obilnega zajtrka. Po kakšni uri klepeta s prijatelji sem spet odšla v sobo, odgovorila na nekaj mejlov, poslala nekaj dokumentov... pravzaprav naredila malce administrativnih stvari.

Okoli 16.30h sem se pridružila skupini prijateljev, da smo skupaj odšli na nogometno igrišče, ker bi nekateri morali igrati nogomet. Kampus je velik 6ha, zato smo se na poti seveda izgubili in ko smo prišli do dogovorjenega prostora, tam ni bilo nikogar. Malo smo se razjezili, ampak kar hitro začeli smejati in pogovarjati. Pogovarjali smo se kar eno uro, potem pa počasi odšli v svoje študentske domove.

Pogled iz nogometnega igrišča. Avtor slike: osebni arhiv

Na hitro sem pojedla večerjo, se stuširala, pripravila na sestanek, ki sem ga imela ob okoli devetih za drug ERASMUS projekt. Po tem sestanku sem pogledala nekaj delov serije, umila zobe in utrujena z nasmeškom na obrazu, zaspala.

Sreda, 29. 1. 2025

Zbudila sem se najhitreje od vseh dni, odkar sem v Turčiji. Ob 8:40 po turškem času, kar je 6:40 po slovenskem času. Oblekla sem se, počesala, odšla na stranišče, zatem pa pregledala mail. Ob 10-ih sem odšla na zajtrk s prijateljico Dašo, po zajtrku pa na hiter online sestanek s koordinatorko ERASMUS izmenjave v Turčiji, saj imam nekaj problemov s prijavo predmetov in študijskim sporazumom. Po sestanku so bile težave razrešene 😊

Zaradi razrešenih težav sem kontaktirala profesorico predmeta, ki mi je delal probleme in odobrila mi je, da predmet obiskujem, kljub temu, da nanj nisem prijavljena, in ga dodam v času dodajanja predmetov. Ko je bilo odobreno, sem imela še kratek sestanek s koordinatorko na naši fakulteti in sedaj je vse urejeno, tako kot mora biti.

Po sestankih je bila ura že skoraj tri. Nisem bila lačna zaradi obilnega zajtrka, sem pa odšla v banko izmenjati evre v lire, ker mi je zmanjkalo denarja. Obroki tukaj niso tako poceni, kot se sprva zdi. Prisežem, da vsak dan dajem denar na svojo študentsko izkaznico. Pa sploh ne jem tako veliko.

Nočni pogled s sprehoda. Avtor slike: osebni arhiv

Po obisku banke je prišel čas, da se spet usedem za računalnik. Začela sem popravljati dispozicijo diplomske naloge, ker se mentorica počuti bolje ter mi je poslala komentarje. Ko sem to končala, sem se malce še pogovarjala s prijatelji iz Slovenije, zatem pa odšla na večerjo. Ura je bila že sedem. Večerjo sem pojedla skupaj s prijateljem, ki ga kličemo Chapa in je iz Španije. Ob večerji sva se pogovarjala, smejala, naučila sem ga tudi nekaj slovenskih besed, on pa mene nekaj španščine. Po večerji sva odšla v svoje sobe.

Ob desetih zvečer po turškem času (v Sloveniji je osem zvečer) sem poklicala svojo družino prek video klica, zatem pa se stuširala, umila zobe in utrujena legla v posteljo.

Četrtek, 30. 1. 2025

Današnji dan je potekal zelo mirno, počasi, sproščujoče. Zbudila sem se ob 8h zjutraj po turškem času, tokrat se nisem takoj preoblekla iz pižame. Pojedla sem zajtrk (navadne kosmiče) in odgovorila na nekaj mejlov. Zatem sem se oblekla in odšla na sprehod.

Jutranji sončni vzhod iz sobe. Avtor slike: osebni arhiv

Ko je bil čas za kosilo, sem s prijatelji odšla v jedilnico in spet jedla zelo dober obrok. Tokrat piščančjo tortiljo ter zelenjavno juho. Nadvse sem si želela orehovo baklavo, ampak jo je do takrat, ko sem prišla do kosila, zmanjkalo.

Po kosilu smo se zbrali v dnevni sobi študentskega doma A1, vendar ker prejšnjo noč nisem najboljše spala, sem že ob 18h odšla v svojo sobo. Na hitro sem pojedla večerjo, se stuširala, oprala lase, umila zobe, in okoli 21h legla v posteljo in zaspala. Jutri me čaka naporen dan.

Petek, 31. 1. 2025

Ne morem verjeti, da smo že na koncu tedna! Zbudila sem se ob 6:30h zjutraj (po slovenskem času je to 4:30 🙈), saj smo odšli v muzej v lasti naše univerze, kjer smo si ogledali razstavo slikarja Georga Baselitza, imenovano Zadnje desetletje. Slike, ki jih je v svoji karieri slikar slikal, so bile zelo zanimive, (spodaj lahko vidite par), a ker nisem abstrakten tip človeka, velikokrat nisem ugotovila, kaj želi slika ponazoriti. Razložili so mi, da slike ponazarjajo slikarjevo življenje, ki je obrnjeno na glavo.

Avtor slike: Georg Baselitz

Po ogledu razstave se bi morali vrniti nazaj na kampus, a so se nekateri odločili, da bodo raziskovali mesto, kjer smo bili. Zato sva se nazaj na kampus vrnila samo dva - Fant, ki ga kličemo Chapa in jaz. Po prihodu na kampus sva odšla do pisarne za študentske zadeve, prevzeti svoja študentska potrdila, zatem pa vsak na svoj konec. Oba sva imela namreč sestanek. On službeni, jaz pa sem samo poklepetala s prijatelji iz Slovenije.

Čas je mineval, bil je čas za večerjo. Ker nisem bila lačna, sem pojedla sendvič, pogledala nekaj delov serije Modern family, zatem pa si umila zobe in utrujena legla v posteljo. Čudovit dan je bil!

Pogled iz kraja, kjer se nahaja muzej. Avtor slike: osebni arhiv

Sobota, 1. 2. 2025

Zbudila sem se ob 8h zjutraj, se oblekla, pripravila zajtrk, zatem pa odšla v trgovino po pralni prašek. Danes je bil namreč dan za pranje oblačil. Srečo imam, da imamo v okviru naše fakultete, kjer se trenutno nahajam, brezplačno pranje in sušenje perila, saj iz Slovenije nisem prinesla veliko oblačil. Oblačila bom tako prala vsak teden, vendar nič zato.

Ko so se oblačila oprala in posušila, sem ji odnesla v sobo, jih zložila in pospravila. Ura je bila že toliko, da je bil že čas za kosilo. Odšla sem v jedilnico, danes sem jedla piščanca in solato. Po kosilu sem odšla na kratek sprehod po kampusu, zatem pa odšla v svojo sobo. Tam sem za 1h zadremala, ko sem se zbudila pa sem se odločila, da bom malce pospravila sobo.

Tako je čas mineval, ura je bila kar naenkrat pol osem zvečer, in ker sem bila dogovorjena, da grem z Chapo na večerjo, sem hitro oblekla jakno in odšla iz sobe. Danes sem jedla v Subway-u. Ko sva s prijateljem pojedla ob sproščenem pogovoru, sva odšla vsak v svojo sobo. Na hitro sem se stuširala, umila zobe, okoli polnoči pa utrujena legla v posteljo in zaspala.

Mačke so v Istanbulu povsod. Ta se je po večerji usedla na stol. Avtor slike: osebni arhiv

Nedelja, 2. 2. 2025

Tako. Pa je cel teden naokoli. Zbudila sem se ob pol desetih po turškem času (v Sloveniji je bilo pol osem), se oblekla in pripravila zajtrk. Nisem odšla v jedilnico, zajtrk sem jedla v sobi. Po zajtrku sem odšla na sprehod, po kavo, ker sem si jo enostavno zaželela, nato pa spet odšla na sprehod. Ja, vem. Velikokrat hodim na sprehod, ampak premikati pa se tudi moram, a ne?

Zaslužena kava. Avtor slike: Tamara Belec

Dan je mineval zelo hitro. S prijatelji smo se ponovno dobili v jedilnici na kosilu, ob klepetu v študentskem domu A1, ter užili še skoraj zadnje dneve pred začetkom predavanj. Predavanja namreč začnemo naslednjo sredo, in vsi imamo zelo natrpane urnike. Sama moram opraviti pet predmetov, ki so s področja računalništva in industrijskega inženiringa. (Ta univerza ima tako razporejeno, v Sloveniji delam samo s področja računalništva).

Okoli 18h sem odšla na večerjo v jedilnico. Nisem pojedla velikega obroka, saj sem bila sita še od kosila. Ko sem pojedla, sem odšla v sobo, pogledala en del serije Zapeljivec (z angleškimi podnapisi, ker do slovenske televizije nimam dostopa) in se okoli 21h po turškem času stuširala, umila zobe in odšla spat.

----------------------------------------------------------------

Ta teden je minil, kot da bi rekla besedo keks. V tem kraju se zelo dobro počutim, ljudje so zelo prijazni, narava je čudovita. Zavedam se, da se moram še naučiti kakšno besedo, urediti še nekaj dokumtacije in začeti s predavanji, vendar se prav veselim, kaj bodo tedni še prinesli!

Se pišemo naslednji teden! Hvala, ker berete moj blog in me podpirate. Lepo bodite :-)

Tamara Belec

Preišči ta spletni dnevnik

Misli iz dnevne sobe