Morda nisem idealna, a sem perfektno nepopolna

          Pozdravljeni! Ker je za mano zelo naporen dan, (to objavo sem začela pisati 20. 11. 2017) sem se odločila, da bom napisala objavo, katere tema je mogoče zelo zahtevna za napisati, ampak menim, da bi se mogoče lahko s tem še bolj izrazila na nivoju svoje osebnosti in bi me lahko še bolje spoznali. Upam, da bom s tem polepšala dan ( ali večer ) komu, ki zdajle preživlja slab dan ali pa slabe trenutke.

          Zavedam se, da sem trenutno v teh letih, ko se včasih zdi, da ne vem kaj hočem, saj se še vedno iščem. Pred kratkim sem dopolnila 17 let in zdi se, da se bom počasi že našla. V moj zagovor- vsi so šli skozi to obdobje in jaz bom tudi prebrodila.

          Ko sem bila mlajša, sem zelo rada pustila, da zbadanje ali slabe besede privedem k sebi v srce, zato sem bila velikokrat žalostna in v solzah. Zdelo se je, da je moja edina tolažba knjiga. A to ni bilo tako. Počasi sem se odprla in tako tudi našla svoje prijatelje - osebe, ki še mi vedno stojijo ob strani. Ni jih veliko, a srečna sem, da sem lahko del njihovega življenja. Poznam ljudi, ki so mi grenili življenje, in spoznala sem, da počasi zame drži ta stavek:

"Ljudje pridejo v življenje z razlogom, in tako tudi odidejo iz njega". 

          ( žal ne vem, kdo je to v originalu zapisal )


          Ta stavek sem izbrala zato, ker po eni strani zares drži zame. V svojih rosnih 17 - tih letih sem spoznala veliko ljudi, ki so mi polepšali življenje in tudi veliko takih ljudi, ki so najrajši radi videli, da sem potrta in žalostna. Vesela sem, da sem spoznala, da moram nekatere ljudi pustiti, da odidejo iz mojega življenja, da bom lahko srečnejša. In to sem tudi storila. Povem Vam - čudovit občutek je. :-)

       

          Pred nekaj leti je Bolnišnična šola v URI Soča organizirala dogodek, na katerem bi gospod Arne Hodalič fotografiral vse otroke in mladostnike, ki so bili takrat na rehabilitaciji in iz fotografij otrok in mladostnikov sestavil koledar, ki bi se prodajal za dobrodelne namene.

Arne Hodalič (vir slike: www.rtvslo.si)

       
          Kot slučajno sem bila takrat na rehabilitaciji tudi jaz z mojima dvema sestrama Tino in Tejo, zato smo tudi me tri sodelovale v tem projektu ter se veselile, da vidimo koledar, ko bo dokončan. Gospod Arne Hodalič je slike posnel, a žal si je zadnji trenutek premislil in ta koledar ni nikoli nastal. :-(
         Še vedno pa se spominjam dneva - natančneje 23.3. 2012, ko sem slišala, da smo jaz in moji dve sestri zvečer ob 18h povabljene v Cankarjev dom, kjer bo Arne Hodalič predaval o svojih potovanjih, me tri pa bomo odpele dve pesmi. ( res je - že takrat smo nastopale v večjih dvoranah, saj nas glasba spremlja praktično celo življenje). Tako smo prišle na oder in hotele začeti peti, ampak nas je na sredini prekinila učiteljica bolnišnične šole - gospa Tanja Babnik in je rekla nekaj takega: "Oprostite, ker vas prekinjam, ampak slišala sem, da si zelo želite, da bi koledar, ki bi se prodajal za dobrodelne namene nastal, ampak na koncu je Arne Hodalič  posnel fotografije in jih ni uporabil za koledar, ki bi moral nastati, ampak jih je uporabil za koledar, ki vam ga podarja z naslovom Naši sončki." Koledar je čudovit, pokazala pa Vam bom sliko, ki jo je posnel in sem na njej jaz pred štirimi leti:

       
         S tem sem Vam hotela pokazati, da nisem idealna, ampak popolno nepopolna, ker imam dobre in tudi slabe strani ( čeprav velikokrat vidite dobre strani mene, haha :-) ) Spoznala sem, da se ne smem obremovati s stvarmi, ki tako rekoč nimajo smisla - s tem mislim  kako izgledam, kako hodim, kako pišem in kaj menijo o meni drugi ljudje, saj je važno, kako se počutim jaz in, če se ob tem počutim dobro, ni pomembno, kaj si mislijo drugi ljudje. Polagam Vam na srce - vsak izmed Vas je na svoj način čudovit. Kaj bi bilo, če bi bili vsi enaki? Na svetu bi hitro postalo dolgčas. Da zaključim - vsi smo popolno nepopolni, zato smo vsi na svoj način čudoviti.


        Želim Vam čudovit večer :-)