Drugačne ljudi ne glejte začudeno, rajši jih poglejte z druge perspektive
Pozdravljeni! Kot vedno svoj prosti čas preživljam tako, da kot nekakšen lenivec ležim na svoji postelji v Kamniku, gledam v strop in globoko razmišljam. Takšna oseba pač sem, ne morem si pomagati. Naenkrat pa mi v glavo prihiti misel, da bi svoj prosti čas lahko izkoristila tudi malce drugače. Vsedem se za pisalno mizo, vklopim svoj prenosni računalnik, poiščem svojo spletno stran, na kateri pišem že skoraj dve leti ta blog in začnem tipkati. Tako tudi počasi nastaja tale objava. Oprostite, če bom v njej zvenela malce filozofsko in bom pisala o nesmiselnih stvareh, ampak imam občutek, da bo objava zelo dolga. Priporočam vam, da se udobno namestite in uživate ob branju. Pa začnimo. :-)
Kot oseba s posebnimi potrebami se večkrat sprašujem, kako bi bilo, če bi se lahko gibala kot ostali ljudje, a žal ne morem zaradi svoje oviranosti. Kot je na primer plezanje po drevesu, vožnja kolesa brez pomožnih kolesc,... Že kot majhno deklico so me starši učili, da se moram boriti sama s sabo, poskušati prebroditi ovire, ki mi ovirajo pot življenja in na življenje gledati čimbolj pozitivno, saj nikoli ne vem, kaj me čaka na tej čudoviti poti življenja.
Na zunaj res izgledam drugačna. Tisti, ki me poznate me vidite kot punco, ki se premika s pomočjo invalidskega vozička ali pa hodulje. Vedno se trudim, da sem nasmejana, čeprav imam včasih tudi takšne momente, ko se bi najraje skrila v nek kot, čakala da bo vse hudo mimo in se glasno zjokala. Na srečo imam ob sebi ljudi, ki mi pomagajo ta grozni čas prebroditi. In zelo sem jim hvaležna za to.
Kot sem že omenila v prejšnjih objavah kar nekaj časa nazaj, imam v sobi v Kamniku, kjer se nahaja moj "drugi dom" čez teden v tej majhni sobici za družbo čudovito cimro in prijateljico Natalijo Belec. Preden karkoli pomislite - ne, nisva v sorodu. Tisti, ki me berete že kar nekaj časa veste, da midve z Natalijo zelo rade hodiva po čudovitem mestu Kamnik in ga raziskujeva. Ker ima zelo veliko zanimivosti, ki si jih lahko ogledava, se včasih zdi, da ena ura mine, kot da bi izrekle besedo keks.
Tako sva nekega dne veselo pohajkovale po mestu, si pele lepo slovensko pesem Oba, ki jo v originalu pojeta Isaac Palma in Manca Špik ter opazovali okolico. Ker sva se po nekaj časa utrudile, sva se vsedli na bližnjo klopco in se malce odpočili. Ker tudi zelo radi opazujeva ljudi in njihovo obnašanje, sva kar nekaj časa sedeli in si mirno ter potihoma ogledovali ljudi, ki so hitro odhajali mimo naju. Kar naenkrat se zraven naju vsede starejši gospod, s sivo brado in prijaznim nasmehom. Prestrašeno (no - vsaj midve sva mislili, da je bilo to prestrašeno) naju ogovori. Pove nama, da je lepo videti ljudi, ki so malce drugačni od drugih ampak še vedno ponosno prihajajo na ulico in si prečudovito pojejo ali mrmrajo svojo najljubšo pesem. Ali katerokoli pesem.
Pove nama tudi, da nekateri ljudje gledajo takšne ljudi začudeno, saj jih je strah, da se jih bodo vstrašili, če jim rečejo kakšno besedo ali pa enostavno začnejo pogovor z njimi. Pravzaprav pa ni tako. Tudi, če človek navzven izgleda nekoliko drugače kot drugi, je na koncu važno le, kakšen je ta človek do drugih, ali jim želi pomagati ali ne, in če na življenje gleda pozitivno ali negativno. Mislim, da je pomembno, da človeka sprejmemo takšnega kot je, ne pa da ga gledamo začudeno ker je pač drugačen. Tega ne more spremeniti. Takšen se je rodil. Navsezadnje - kakšen bi pa bil svet, če bi vsi ljudje bili enaki?
Zato vas nekaj prosim iz dna srca. Drugačne ljudi ne glejte začudeno, rajši jih poglejte z druge perspektive.
Imejte lep večer.
ustvarjalka tega bloga,
Tamara Belec
"Če na vsak dan gledate enako, vas lahko to zaslepi. Vsak dan je drugačen, vsak dan prinese nek nov čudež. Potrebno je samo, da ste pozorni na čudeže."(Paulo Coelho)
Kot oseba s posebnimi potrebami se večkrat sprašujem, kako bi bilo, če bi se lahko gibala kot ostali ljudje, a žal ne morem zaradi svoje oviranosti. Kot je na primer plezanje po drevesu, vožnja kolesa brez pomožnih kolesc,... Že kot majhno deklico so me starši učili, da se moram boriti sama s sabo, poskušati prebroditi ovire, ki mi ovirajo pot življenja in na življenje gledati čimbolj pozitivno, saj nikoli ne vem, kaj me čaka na tej čudoviti poti življenja.
Na zunaj res izgledam drugačna. Tisti, ki me poznate me vidite kot punco, ki se premika s pomočjo invalidskega vozička ali pa hodulje. Vedno se trudim, da sem nasmejana, čeprav imam včasih tudi takšne momente, ko se bi najraje skrila v nek kot, čakala da bo vse hudo mimo in se glasno zjokala. Na srečo imam ob sebi ljudi, ki mi pomagajo ta grozni čas prebroditi. In zelo sem jim hvaležna za to.
Kot sem že omenila v prejšnjih objavah kar nekaj časa nazaj, imam v sobi v Kamniku, kjer se nahaja moj "drugi dom" čez teden v tej majhni sobici za družbo čudovito cimro in prijateljico Natalijo Belec. Preden karkoli pomislite - ne, nisva v sorodu. Tisti, ki me berete že kar nekaj časa veste, da midve z Natalijo zelo rade hodiva po čudovitem mestu Kamnik in ga raziskujeva. Ker ima zelo veliko zanimivosti, ki si jih lahko ogledava, se včasih zdi, da ena ura mine, kot da bi izrekle besedo keks.
Tako sva nekega dne veselo pohajkovale po mestu, si pele lepo slovensko pesem Oba, ki jo v originalu pojeta Isaac Palma in Manca Špik ter opazovali okolico. Ker sva se po nekaj časa utrudile, sva se vsedli na bližnjo klopco in se malce odpočili. Ker tudi zelo radi opazujeva ljudi in njihovo obnašanje, sva kar nekaj časa sedeli in si mirno ter potihoma ogledovali ljudi, ki so hitro odhajali mimo naju. Kar naenkrat se zraven naju vsede starejši gospod, s sivo brado in prijaznim nasmehom. Prestrašeno (no - vsaj midve sva mislili, da je bilo to prestrašeno) naju ogovori. Pove nama, da je lepo videti ljudi, ki so malce drugačni od drugih ampak še vedno ponosno prihajajo na ulico in si prečudovito pojejo ali mrmrajo svojo najljubšo pesem. Ali katerokoli pesem.
Pove nama tudi, da nekateri ljudje gledajo takšne ljudi začudeno, saj jih je strah, da se jih bodo vstrašili, če jim rečejo kakšno besedo ali pa enostavno začnejo pogovor z njimi. Pravzaprav pa ni tako. Tudi, če človek navzven izgleda nekoliko drugače kot drugi, je na koncu važno le, kakšen je ta človek do drugih, ali jim želi pomagati ali ne, in če na življenje gleda pozitivno ali negativno. Mislim, da je pomembno, da človeka sprejmemo takšnega kot je, ne pa da ga gledamo začudeno ker je pač drugačen. Tega ne more spremeniti. Takšen se je rodil. Navsezadnje - kakšen bi pa bil svet, če bi vsi ljudje bili enaki?
Zato vas nekaj prosim iz dna srca. Drugačne ljudi ne glejte začudeno, rajši jih poglejte z druge perspektive.
Imejte lep večer.
ustvarjalka tega bloga,
Tamara Belec
Komentarji
Objavite komentar