Če bi imela le še mesec življenja...

         Pozdravljeni! Danes sedim za pisalno mizo v svoji sobi v Kamniku in razmišljam. Ker pa svoje življenje jemljem včasih preveč samoumevno, mi je v glavo prišla nenavadna misel, pri kateri se moram malce zamisliti. Kaj bi naredila, če bi imela le še mesec svojega življenja?

         Po naravi sem takšne vrste človek, da morem najprej zelo dobro poznati človeka, ki me obkroža, da mu lahko popolnoma zaupam. To sem se naučila na krut način. A to je čisto druga zgodba, zato o tem kdaj drugič. No, da ne bom spet prešla iz teme, naj vam v tem majhnem seznamu povem, kaj bi naredila, če bi imela le še en mesec življenja.

ČE BI IMELA LE ŠE MESEC ŽIVLJENJA...

  • Naučila bi se bolj razumeti ljudi, ki me obkrožajo.  Ena izmed mojih slabih lastnosti je ta, da včasih ne poslušam ljudi, ko mi hočejo kaj povedati. Pravijo, da tudi oči človeka marsikaj povedo. Zato se moram tudi kdaj ustaviti in poslušati človeka, ko ga vprašam, kako je. Kdo ve - mogoče pa mi mora nekaj nujno povedati, pa ga nikoli pozorno ne poslušam.

  • Življenje je darilo, ki ga je treba sprejeti z vsem srcem. Ker mi je življenje v tem trenutku samoumevno, saj nimam nobenih tako velikih težav, s katerimi se bi morala obremenjevati, velikokrat pozabim, kakšno darilo je pravzaprav življenje. Poznam ljudi, ki se jim je čez noč obrnilo življenje na glavo in so še bolj začeli uživati življenje pa tudi če to pomeni, da ga morajo živeti malce drugače. Te ljudi cenim.

  • Bolj bi cenila svoje najdražje. Sem najstnica in po navadi je tako, da se ne zanimam za nasvete ljudi, ki so mi blizu. To se mora spremeniti.

  • Vsaj poskusila bi uresničiti vse cilje, ki jih imam, a si vedno rečem, da lahko počakajo. Vsi ljudje imamo nekakšne cilje, ki bi jih radi uresničili, a ne najdemo časa. Naj ne bo to ovira. Naredimo to in ne odlašajmo niti minute več!

         Čeprav se mi v tem trenutku zdi, da je življenje večno, se moram velikokrat ustaviti in razmisliti. Življenje ni večno, treba pa ga je izkoristiti najbolje, kot ga znamo. Vem, da s tem seznamom nisem nikomur polepšala dneva ali večera, a vendar - kaj bi pa vi storili, če bi imeli le še en mesec življenja? Zanima me. :-)

Lep večer Vam želim.

Komentarji

  1. maja27.4.19

    Tamara!

    Pogosto se ljudje ne zavedamo, da je življenje eno veliko darilo skozi katerega moramo iti. Zavedamo se še nekateri, da mnogih življenje ni obdarilo z srečo ali blagoslovom. Preveč iščemo slabo v ljudeh, ki niso krivi za našo usodo, ki je hotela tako. Hkrati ti povem, da mi je všeč, da nekateri kljub življenskemu sopotniku "bolezni" ne znamo obupati in še z mnogo večjim veseljem živimo.....

    OdgovoriIzbriši

Objavite komentar

Priljubljene objave iz tega spletnega dnevnika

Istanbul, Turčija, prihajam!

Slika
           Hej! Ne morem verjeti, da sedaj to pišem, vendar se vam javljam iz Istanbula, iz čudovitega dela Turčije, kjer se bom nahajala dobre štiri mesece zaradi študijske izmenjave. Kako pa sem? Preverite z branjem te kratke objave in z nekaj slikami :-) Torek - 21. 1. 2025           To je bil dan, namenjen za potovanje. Z mojim očetom, Robertom sva dan začela kar zgodaj, saj sva okoli pete ure zjutraj začela pot proti Ljubljanskemu letališču, letališču Jožeta Pučnika (pomagal mi je z vso prtljago, za kar sem zelo hvaležna). Let proti Istanbulu sva imela ob 9:20h. Kljub začetnim težavam pri nakupu letalske karte nekaj dni prej, se je na koncu vse izteklo tako, kot se mora in prav pohvaliti moram osebje na letališču za vso pomoč. Let je potekal brez težav. Uživala sem ob pogledu na pokrajino, po pravici povedano pa ob misli na nove dogodivščine bila tudi malce živčna. Ko sva z očetom prispela na Istanbulsko letališče, sva morala u...
Preberite več

Dejan Marinčič – podjetnik, ki mi je spremenil pogled na življenje

Hejla! Ja, vem. Spet se že celo večnost nisem oglasila na tem blogu. V moj zagovor moram reči, da je življenje spet poseglo v moje načrte. Kako ste? Upam, da v redu. Pred enim mesecem sem v okviru predavanja na naši fakulteti imela priložnost spoznati nadvse prijetnega mladega moškega, ki je že kot mlad študent stopil na podjetniško pot. Tisti, ki me poznate osebno veste, da se nikoli ne ustrašim novih izzivov, zato sem po končanem predavanju o zavestnem vodenju naredila »big girl face« in z nasmeškom na obrazu (ter malo straha, seveda) stopila do gosta in ga vprašala, če je pripravljen kdaj z mano za moj blog Misli iz dnevne sobe narediti intervju, da ga tudi moji bralci in bralke malce spoznate. Saj sem mnenja, da si to zasluži. 😊   Na mojo srečo je privolil in zato je tukaj pred vami intervju, na katerega sem zelo ponosna. Intervju z gospodom Dejanom Marinčičem. Želim vam prijetno branje! .............................................................................................
Preberite več

Četrti teden v Turčiji: Minil je že en mesec! (10. 2. - 16. 2. 2025)

Slika
          Hejla! Prav ne morem verjeti, da to pišem, ampak že cel mesec sem v Turčiji, čeprav imamo komaj tretji teden predavanj (bila sem en teden prej zaradi uvajalnega tedna). Kaj pa se mi je dogajalo? Pa poglejmo! Ponedeljek, 10. 2. 2025 Dan sem začela zelo hitro - ob 6:30h. Vsak večer si rečem, da bom šla hitro spat, ker imam naporen dan naslednji dan, ampak žal temu to ni tako. Tako sem v nedeljo zaspala komaj okoli 22h in se zjutraj kot zombi prekotalila iz postelje. Jooj, mislim, da sem naredila napako, rečem v svoji glavi, ko se z utrujenimi očmi počasi prestavim v kopalnico, da bi si vsaj malo osvežila in umila obraz. Da se nekako zbudim. Vendar voda nikakor ni pomagala. Po nekaj minutah sem se odpravila iz kopalnice, se preoblekla, počesala, oblekla bundo in se odpravila v jedilnico na zajtrk. Bil je enak kot vedno. Jajčna omleta, feta sir, črne in zelene olive ter tradicionalen turški kruh in seveda kava. Ko sem pojedla, sem odšla proti predavalnici....
Preberite več