21. 2. - svetovni dan maternih jezikov

          Pozdravljeni! Ker danes obeležujemo svetovni dan maternih jezikov, sem se odločila, da napišem kratko objavo o tem. Zavedam se, da nisem nikakršna slavistka, a vendar bom napisala objavo, v kateri bom omenjala svoj materni jezik - slovenščino. Pa začnimo.

          V jeziku najdemo skrivnost, stari zaklad,... Slavec dobi vsako leto novo perje, ohrani pa svojo pesem. 
             (Frédéric Mistral)

          Vsak človek se rodi z željo, da bi lahko govoril in izražal svoje mnenje. Pa naj bo to večinoma tiho ali pa naglas. Žal največkrat v protestih. Če pogledam sebe, je moja slaba točka to, da svoje mnenje velikokrat izrazim na glas. Ne skrbite, ne hodim na proteste. Nisem takšne vrste dekle. Žal pa se rada izražam na glas in velikokrat povem svoje mnenje o različnih stvareh. Včasih tudi preveč.

          Moj materinski jezik je slovenščina, zraven nje pa govorim še tekoče angleško, malce nemščine, francoščine in hrvaščine. Vem, kaj boste rekli. Tamara, zakaj pa bi morala govoriti toliko različnih jezikov? Kot se glasi Azerbajdžanski pregovor: "Jezik je ključ do srca", menim, da si lahko s pomočjo jezika "odpreš" srce in tako globlje spoznaš človeka. Razumem ga takole: Če govoriš več jezikov, imaš srce brez zla, saj si se vedno pripravljen spopasti z novimi jezikovnimi dogodivščinami. Tako lahko navsezadnje odkriješ nove in še tako skrite kotičke sveta.

          Tisti, ki me poznate osebno, veste, da sem dekle, ki je zmeraj pripravljena na nove izzive in tudi velikokrat rečem, da bi rada ne vem kam vse prepotovala ko bom starejša, saj si bi tako bolj razširila svoja obzorja in spoznala nove jedi, običaje, ljudi in kulture. Nikoli me ni bilo strah poskusiti nekaj novega. Morda si mislite, da si ne upam, vendar to ni tako. Nekega dne bi rada veliko prepotovala.  Navsezadnje - živi se samo enkrat in življenje moraš užiti s polno žlico.

          Pa da ne zaidem iz teme, ki sem si jo zadala. Jezik je darilo, ki smo ga dobili. Pa ne glede na to, če govorimo s kakšnim pomočnikom (na primer nadomestno komunikacijo) ali pa za govor uporabljamo svoje glasilke. Paziti moramo samo, da s svojimi besedami ne prizadenemo človeka s katerim govorimo, ampak ga najprej poslušamo in nato povemo svoje mnenje, če slučajno pogovor poteka tako, da bi radi ob tem izrazili tudi svoje mnenje. Resnično drži dejstvo, da besede lahko zarežejo globlje kot najostrejši nož. To vem iz lastnih izkušenj.

          Zato - imejmo radi svoj jezik, izražajmo se s pomočjo njega in imejmo radi ljudi okoli sebe. Zavedajmo se vendarle, da je vse minljivo.

Želim Vam lep večer.
Tamara Belec.




Komentarji

Objavite komentar

Priljubljene objave iz tega spletnega dnevnika

Istanbul, Turčija, prihajam!

Slika
           Hej! Ne morem verjeti, da sedaj to pišem, vendar se vam javljam iz Istanbula, iz čudovitega dela Turčije, kjer se bom nahajala dobre štiri mesece zaradi študijske izmenjave. Kako pa sem? Preverite z branjem te kratke objave in z nekaj slikami :-) Torek - 21. 1. 2025           To je bil dan, namenjen za potovanje. Z mojim očetom, Robertom sva dan začela kar zgodaj, saj sva okoli pete ure zjutraj začela pot proti Ljubljanskemu letališču, letališču Jožeta Pučnika (pomagal mi je z vso prtljago, za kar sem zelo hvaležna). Let proti Istanbulu sva imela ob 9:20h. Kljub začetnim težavam pri nakupu letalske karte nekaj dni prej, se je na koncu vse izteklo tako, kot se mora in prav pohvaliti moram osebje na letališču za vso pomoč. Let je potekal brez težav. Uživala sem ob pogledu na pokrajino, po pravici povedano pa ob misli na nove dogodivščine bila tudi malce živčna. Ko sva z očetom prispela na Istanbulsko letališče, sva morala u...
Preberite več

Dejan Marinčič – podjetnik, ki mi je spremenil pogled na življenje

Hejla! Ja, vem. Spet se že celo večnost nisem oglasila na tem blogu. V moj zagovor moram reči, da je življenje spet poseglo v moje načrte. Kako ste? Upam, da v redu. Pred enim mesecem sem v okviru predavanja na naši fakulteti imela priložnost spoznati nadvse prijetnega mladega moškega, ki je že kot mlad študent stopil na podjetniško pot. Tisti, ki me poznate osebno veste, da se nikoli ne ustrašim novih izzivov, zato sem po končanem predavanju o zavestnem vodenju naredila »big girl face« in z nasmeškom na obrazu (ter malo straha, seveda) stopila do gosta in ga vprašala, če je pripravljen kdaj z mano za moj blog Misli iz dnevne sobe narediti intervju, da ga tudi moji bralci in bralke malce spoznate. Saj sem mnenja, da si to zasluži. 😊   Na mojo srečo je privolil in zato je tukaj pred vami intervju, na katerega sem zelo ponosna. Intervju z gospodom Dejanom Marinčičem. Želim vam prijetno branje! .............................................................................................
Preberite več

Četrti teden v Turčiji: Minil je že en mesec! (10. 2. - 16. 2. 2025)

Slika
          Hejla! Prav ne morem verjeti, da to pišem, ampak že cel mesec sem v Turčiji, čeprav imamo komaj tretji teden predavanj (bila sem en teden prej zaradi uvajalnega tedna). Kaj pa se mi je dogajalo? Pa poglejmo! Ponedeljek, 10. 2. 2025 Dan sem začela zelo hitro - ob 6:30h. Vsak večer si rečem, da bom šla hitro spat, ker imam naporen dan naslednji dan, ampak žal temu to ni tako. Tako sem v nedeljo zaspala komaj okoli 22h in se zjutraj kot zombi prekotalila iz postelje. Jooj, mislim, da sem naredila napako, rečem v svoji glavi, ko se z utrujenimi očmi počasi prestavim v kopalnico, da bi si vsaj malo osvežila in umila obraz. Da se nekako zbudim. Vendar voda nikakor ni pomagala. Po nekaj minutah sem se odpravila iz kopalnice, se preoblekla, počesala, oblekla bundo in se odpravila v jedilnico na zajtrk. Bil je enak kot vedno. Jajčna omleta, feta sir, črne in zelene olive ter tradicionalen turški kruh in seveda kava. Ko sem pojedla, sem odšla proti predavalnici....
Preberite več