1. maj - praznik dela

          Oooooh, spet je prišel ta čas leta. Sezona žarov se je ali pa se počasi odpira, sosedi in prijatelji se zberejo ob slastni pojedini in se malce podružijo. Joj, kako je to lepo. No, vsako leto takšen čas je tako, ampak zakaj sploh praznujemo praznik dela?

Zakaj sploh imamo takšen praznik ob prvem maju?

Zgodovina tega praznika sega zelo daleč, saj se tradicija prvega maja kot mednarodnega praznika pričenja že v letu 1886 s Haymarketskim izgredom, ko je Federacija organiziranih obrti in delavskih zvez po uspehih, ki jih je doseglo kanadsko delavsko gibanje. Uspehi kanadskega delavskega gibanja so pomembni predvsem leta 1872, ko je Federacija organiziranih obrti in delavskih zvez zahtevala več delavskih pravic, med njimi predvsem uzakonjen 8 - urni delovnik. V podporo pritisku delavskih organizacij, da bi ta predpis vstopil v veljavo 1. maja istega leta, so se v mestu Chigagu organizirale skupine delavcev in pričele splošno stavko.

4. maja leta 1872 so se delavci zbrali na mestnem trgu imenovanem Haymarket, kjer je kljub začetnemu miru pred policijsko četo kasneje vendarle odjeknila bomba in ubila osem policistov. Na ta dogodek je policija odgovorila s streljanjem in ranjenjem več desetih ljudi. Ker mnogi ranjenci niso hoteli tvegati morebitne aretacije z obiskom zdravstvene pomoči, se je število žrtev tega dogodka ustavilo pri enajst.

Kasneje je pravica do 8 - urnega delavnika kljub vsemu uveljavljena, v spomin na tragičen dogodek pa so se odvili tudi veliki izgredi leta 1894 in 1919.

Izgred na mestnem trgu Public Square leta 1919

Izgred na mestnem trgu Haymarket leta 1894

Po teh dogodkih se je 1. maj v delavskih krogih imel za praznik dela, ki so ga ljudje obeleževali z različnimi rituali, med drugim tudi v množicah s kurjenjem kresov v spomin ns dogodke leta 1886. V 20. stoletju je prvi msj pridobil uraden status praznika dela, začelo se je že v Sovjetski zvezi.

Praznovanja praznika dela so v času trajanja hladne vojne ( od konca druge svetovne vojne 1945 do razpada Sovjetske zveze leta 1990 ) v komunističnih državah dobila obliko velikih vojaških parad in vladno podprtih zborovanj ljudstva.

V današnjem času so obeleževanja prvega maja še vedno močno povezana z velikimi zborovanji ali protesti delavcev po mnogih mestih celotnega sveta, navadno pa jih organizirajo delavske organizacije.
Tega ne moremo videti v Združenem kraljestvu (UK) in v Združenih državah Amerike (USA), saj je v teh dveh državah protikomunistična politika v prvi polovici 20. stoletja, znana tudi kot "rdeči strah" pregnala praznovanje prvega majskega dne in ga nadomestila z dnevom prava.

-----------------------------------------------------------------------------------------------------------------------------------------------------------------

Prvi maj v Sloveniji

V Sloveniji se pred 2. svetovno vojno praznik dela ni uradno obeleževal, čeprav so neuradne slovesnosti obstajale in jih oblast načeloma ni prepovedovala. Prvo uradno praznovanje je bilo pod nacistično nemško oblastjo leta 1941. Praznik so pravzaprav prvič uradno uvedli nacionalsocialisti v Nemčiji leta 1933 in ga med vojno razširili na zasedena območja. 

Slovenska tradicija prvi maj - praznik dela obeležuje predvsem s kresovi in nošnjo nageljnov. Prvi maj je po vojni s kurjenjem kresov in postavljanjem mlajev nadomestil praznik svetega Krstnika oz. kresne noči.


mlaj v Prekmurju


prvomajski kres
 

Želim Vam lep večer.

Ustvarjalka tega bloga, Misli iz dnevne sobe,
Tamara Belec


Komentarji

Objavite komentar

Priljubljene objave iz tega spletnega dnevnika

Istanbul, Turčija, prihajam!

Slika
           Hej! Ne morem verjeti, da sedaj to pišem, vendar se vam javljam iz Istanbula, iz čudovitega dela Turčije, kjer se bom nahajala dobre štiri mesece zaradi študijske izmenjave. Kako pa sem? Preverite z branjem te kratke objave in z nekaj slikami :-) Torek - 21. 1. 2025           To je bil dan, namenjen za potovanje. Z mojim očetom, Robertom sva dan začela kar zgodaj, saj sva okoli pete ure zjutraj začela pot proti Ljubljanskemu letališču, letališču Jožeta Pučnika (pomagal mi je z vso prtljago, za kar sem zelo hvaležna). Let proti Istanbulu sva imela ob 9:20h. Kljub začetnim težavam pri nakupu letalske karte nekaj dni prej, se je na koncu vse izteklo tako, kot se mora in prav pohvaliti moram osebje na letališču za vso pomoč. Let je potekal brez težav. Uživala sem ob pogledu na pokrajino, po pravici povedano pa ob misli na nove dogodivščine bila tudi malce živčna. Ko sva z očetom prispela na Istanbulsko letališče, sva morala u...
Preberite več

Dejan Marinčič – podjetnik, ki mi je spremenil pogled na življenje

Hejla! Ja, vem. Spet se že celo večnost nisem oglasila na tem blogu. V moj zagovor moram reči, da je življenje spet poseglo v moje načrte. Kako ste? Upam, da v redu. Pred enim mesecem sem v okviru predavanja na naši fakulteti imela priložnost spoznati nadvse prijetnega mladega moškega, ki je že kot mlad študent stopil na podjetniško pot. Tisti, ki me poznate osebno veste, da se nikoli ne ustrašim novih izzivov, zato sem po končanem predavanju o zavestnem vodenju naredila »big girl face« in z nasmeškom na obrazu (ter malo straha, seveda) stopila do gosta in ga vprašala, če je pripravljen kdaj z mano za moj blog Misli iz dnevne sobe narediti intervju, da ga tudi moji bralci in bralke malce spoznate. Saj sem mnenja, da si to zasluži. 😊   Na mojo srečo je privolil in zato je tukaj pred vami intervju, na katerega sem zelo ponosna. Intervju z gospodom Dejanom Marinčičem. Želim vam prijetno branje! .............................................................................................
Preberite več

Četrti teden v Turčiji: Minil je že en mesec! (10. 2. - 16. 2. 2025)

Slika
          Hejla! Prav ne morem verjeti, da to pišem, ampak že cel mesec sem v Turčiji, čeprav imamo komaj tretji teden predavanj (bila sem en teden prej zaradi uvajalnega tedna). Kaj pa se mi je dogajalo? Pa poglejmo! Ponedeljek, 10. 2. 2025 Dan sem začela zelo hitro - ob 6:30h. Vsak večer si rečem, da bom šla hitro spat, ker imam naporen dan naslednji dan, ampak žal temu to ni tako. Tako sem v nedeljo zaspala komaj okoli 22h in se zjutraj kot zombi prekotalila iz postelje. Jooj, mislim, da sem naredila napako, rečem v svoji glavi, ko se z utrujenimi očmi počasi prestavim v kopalnico, da bi si vsaj malo osvežila in umila obraz. Da se nekako zbudim. Vendar voda nikakor ni pomagala. Po nekaj minutah sem se odpravila iz kopalnice, se preoblekla, počesala, oblekla bundo in se odpravila v jedilnico na zajtrk. Bil je enak kot vedno. Jajčna omleta, feta sir, črne in zelene olive ter tradicionalen turški kruh in seveda kava. Ko sem pojedla, sem odšla proti predavalnici....
Preberite več