Knjiga mojega življenja
Pozdravljeni! Danes sem v tem zimskem popoldnevu brskala po starih šolskih zvezkih in v zvezku za slovenščino v tretjem letniku srednje šole našla spis z naslovom "Knjiga mojega življenja. Kar spomnim se, kako sem pisala tale spis. Čeprav imam po navadi kar veliko inspiracije za pisanje med poukom, pa sem pri tem spisu vendarle kar nekaj časa gledala v prazen list papirja in razmišljala, kako bi ga lahko začela. Takrat nam je profesor dal nalogo, da pišemo o knjigi, ki bi nam lahko zelo opisala naše življenje, a danes ne bom pisala o tem, ampak bom opisala svojo knjigo življenja. Da ne bom še naprej nakladala, bom kar začela.
Pisalo se je leto 2000, ko sem ob 23.45 uri prijokala na svet skupaj s svojima sestrama Tino in Tejo s pomočjo carskega reza. Bil je ponedeljek. Vsaj tako so mi povedali. Rodila sem se v družino, ki je že imela dva majhna otroka, a je kar čez noč postala družina z osmimi člani. Živim namreč še skupaj z mojo babico, očetovo mamo. Samo predstavljam si lahko, kakšna velika sprememba je bila to.
Leta so kar hitro minevala, počasi sem začela hoditi v šolo. Čeprav imam cerebralno paralizo in sem tako imenovan otrok s posebnimi potrebami, sta me starša kljub temu prvega septembra leta 2007( odšla sem namreč eno leto bolj pozno v šolo) skupaj z mojima drugima trojčicama vpisala v šolo brez prilagojenega programa. Pa moram reči - ni bilo tako slabo, saj sem v šoli imela zelo veliko prijateljev, s katerimi sem še danes v stiku. Ker smo deklice kar hitro rasle, je počasi malce zmanjkovalo prostora. Do polovice prvega razreda smo si sobo delile skupaj s starejšim bratom Tomažem, potem pa smo dobile svojo sobo, ki si jo še vedno delimo do današnjega dne.
Tako kot v vsaki družini se tudi me tri kdaj pa kdaj sporečemo, tako kot vsak brat ali sestra, a vendarle moram priznati, da smo med sabo zelo povezane. Da ne bom opisovala vsake podrobnosti, ker drugače bo ta objava zelo dolga, bom preskočila kar do sedanjosti.
Trenutno se šolam v CIRIUS - u Kamnik. Tisti, ki moj blog spremljate že dalj časa, veste, kaj ta kratica pomeni, zato je ne bom še enkrat razlagala. Upam, da ne zamerite. Lansko šolsko leto sem končala program računalnikar, letos pa se šolam v programu elektrotehnik, kar je nadaljevanje. V prihodnosti si želim študirati računalništvo v Ljubljani ali pa v tujini. Nisem se še čisto odločila.
Življenje me vsak dan postavlja na preizkušnje, s katerimi se moram spopadati. Živim iz dneva v dan in se trudim, da sem čimbolj pozitivna. Ker saj veste kako gte v pesmi, ki jo je pel Kekec: ".... dobra volja je najbolja, to si piši za uho...".
Ne vem, kaj mi bo priesla prihodnost ali to, kako bo potekalo moje življenje. Zavedam se, da lahko nadzorujem le nekaj stvari v svojem življenju, vsega pa žal ne, saj verjamem, da je nekaj tudi v rokah usode. Enostavno se bom samo prepustila toku življenja in bom videla, kam me bo popeljalo.
Imejte lep dan še naprej.
Tamara Belec
Pisalo se je leto 2000, ko sem ob 23.45 uri prijokala na svet skupaj s svojima sestrama Tino in Tejo s pomočjo carskega reza. Bil je ponedeljek. Vsaj tako so mi povedali. Rodila sem se v družino, ki je že imela dva majhna otroka, a je kar čez noč postala družina z osmimi člani. Živim namreč še skupaj z mojo babico, očetovo mamo. Samo predstavljam si lahko, kakšna velika sprememba je bila to.
Leta so kar hitro minevala, počasi sem začela hoditi v šolo. Čeprav imam cerebralno paralizo in sem tako imenovan otrok s posebnimi potrebami, sta me starša kljub temu prvega septembra leta 2007( odšla sem namreč eno leto bolj pozno v šolo) skupaj z mojima drugima trojčicama vpisala v šolo brez prilagojenega programa. Pa moram reči - ni bilo tako slabo, saj sem v šoli imela zelo veliko prijateljev, s katerimi sem še danes v stiku. Ker smo deklice kar hitro rasle, je počasi malce zmanjkovalo prostora. Do polovice prvega razreda smo si sobo delile skupaj s starejšim bratom Tomažem, potem pa smo dobile svojo sobo, ki si jo še vedno delimo do današnjega dne.
Tako kot v vsaki družini se tudi me tri kdaj pa kdaj sporečemo, tako kot vsak brat ali sestra, a vendarle moram priznati, da smo med sabo zelo povezane. Da ne bom opisovala vsake podrobnosti, ker drugače bo ta objava zelo dolga, bom preskočila kar do sedanjosti.
 |
| Jaz danes |
Trenutno se šolam v CIRIUS - u Kamnik. Tisti, ki moj blog spremljate že dalj časa, veste, kaj ta kratica pomeni, zato je ne bom še enkrat razlagala. Upam, da ne zamerite. Lansko šolsko leto sem končala program računalnikar, letos pa se šolam v programu elektrotehnik, kar je nadaljevanje. V prihodnosti si želim študirati računalništvo v Ljubljani ali pa v tujini. Nisem se še čisto odločila.
Življenje me vsak dan postavlja na preizkušnje, s katerimi se moram spopadati. Živim iz dneva v dan in se trudim, da sem čimbolj pozitivna. Ker saj veste kako gte v pesmi, ki jo je pel Kekec: ".... dobra volja je najbolja, to si piši za uho...".
Ne vem, kaj mi bo priesla prihodnost ali to, kako bo potekalo moje življenje. Zavedam se, da lahko nadzorujem le nekaj stvari v svojem življenju, vsega pa žal ne, saj verjamem, da je nekaj tudi v rokah usode. Enostavno se bom samo prepustila toku življenja in bom videla, kam me bo popeljalo.
Imejte lep dan še naprej.
Tamara Belec
Komentarji
Objavite komentar