20. 5. - Svetovni dan čebel

          Hojla! V kraju, kjer živim je danes bil najprej deževen dan, zdajle zvečer pa sonce kar lepo sveti skozi okno moje (sestrine) sobe. Pa ne bom zdajle o tem. Danes namreč obeležujemo svetovni dan živali, ki so najbolj zaslužne za naš obstanek. To so čebele. 
  
Avtor slike: Aaron Burden

Zakaj sploh obeležujemo Svetovni dan čebel?

Na ta dan se je rodil pionir sodobnega čebelarstva, gospod Anton Janša. Anton Janša je bil slovenski slikar in čebelar, ki se je rodil 20. maja leta 1734 v Breznici na Gorenjskem in umrl 13. septembra leta 1773 na Dunaju v 39. letu starosti.  Čeprav je bil akademsko izobražen slikar, je tudi kot prvi deloval kot učitelj čebelarstva na cesarskem dvoru. 

Vir slike: Wikipedija

Zakaj so čebele tako pomembne?

Približno tretjina svetovnega pridelka hrane, ki zraste na rastlinah, ki so jih oprašile živali, veliko večino so oprašile čebele. Zato je njihov obstanek še toliko pomemben za človeštvo. Kot zanimivo dejstvo: med je eden redkih prehrambenih izdelkov, ki ga ljudje uživamo nepredelanega.

Avtorica slike: Roberta Sorge


Obstaja žalostno dejstvo, da se zaradi tega, ker človek škropi poljščine z različnimi pesticidi*1. , ki lahko čebele zastrupijo neposredno ali s kontaminacijo*2 . pridelka. 

Z zmanjšanjem števila čebel je lahko ogroženo človeštvo, zato prosim pazite na te majhne, a vseeno zelo pomembne živalce!


Želim vam lep večer.
Tamara Belec

-------------------------------------------------------------
*1 - kemično sredstvo za uničenje mrčesa, škodljivih rastlin
*2 - onesnaženje, okuženje

Komentarji

Objavite komentar

Priljubljene objave iz tega spletnega dnevnika

Istanbul, Turčija, prihajam!

Slika
           Hej! Ne morem verjeti, da sedaj to pišem, vendar se vam javljam iz Istanbula, iz čudovitega dela Turčije, kjer se bom nahajala dobre štiri mesece zaradi študijske izmenjave. Kako pa sem? Preverite z branjem te kratke objave in z nekaj slikami :-) Torek - 21. 1. 2025           To je bil dan, namenjen za potovanje. Z mojim očetom, Robertom sva dan začela kar zgodaj, saj sva okoli pete ure zjutraj začela pot proti Ljubljanskemu letališču, letališču Jožeta Pučnika (pomagal mi je z vso prtljago, za kar sem zelo hvaležna). Let proti Istanbulu sva imela ob 9:20h. Kljub začetnim težavam pri nakupu letalske karte nekaj dni prej, se je na koncu vse izteklo tako, kot se mora in prav pohvaliti moram osebje na letališču za vso pomoč. Let je potekal brez težav. Uživala sem ob pogledu na pokrajino, po pravici povedano pa ob misli na nove dogodivščine bila tudi malce živčna. Ko sva z očetom prispela na Istanbulsko letališče, sva morala u...
Preberite več

Dejan Marinčič – podjetnik, ki mi je spremenil pogled na življenje

Hejla! Ja, vem. Spet se že celo večnost nisem oglasila na tem blogu. V moj zagovor moram reči, da je življenje spet poseglo v moje načrte. Kako ste? Upam, da v redu. Pred enim mesecem sem v okviru predavanja na naši fakulteti imela priložnost spoznati nadvse prijetnega mladega moškega, ki je že kot mlad študent stopil na podjetniško pot. Tisti, ki me poznate osebno veste, da se nikoli ne ustrašim novih izzivov, zato sem po končanem predavanju o zavestnem vodenju naredila »big girl face« in z nasmeškom na obrazu (ter malo straha, seveda) stopila do gosta in ga vprašala, če je pripravljen kdaj z mano za moj blog Misli iz dnevne sobe narediti intervju, da ga tudi moji bralci in bralke malce spoznate. Saj sem mnenja, da si to zasluži. 😊   Na mojo srečo je privolil in zato je tukaj pred vami intervju, na katerega sem zelo ponosna. Intervju z gospodom Dejanom Marinčičem. Želim vam prijetno branje! .............................................................................................
Preberite več

Četrti teden v Turčiji: Minil je že en mesec! (10. 2. - 16. 2. 2025)

Slika
          Hejla! Prav ne morem verjeti, da to pišem, ampak že cel mesec sem v Turčiji, čeprav imamo komaj tretji teden predavanj (bila sem en teden prej zaradi uvajalnega tedna). Kaj pa se mi je dogajalo? Pa poglejmo! Ponedeljek, 10. 2. 2025 Dan sem začela zelo hitro - ob 6:30h. Vsak večer si rečem, da bom šla hitro spat, ker imam naporen dan naslednji dan, ampak žal temu to ni tako. Tako sem v nedeljo zaspala komaj okoli 22h in se zjutraj kot zombi prekotalila iz postelje. Jooj, mislim, da sem naredila napako, rečem v svoji glavi, ko se z utrujenimi očmi počasi prestavim v kopalnico, da bi si vsaj malo osvežila in umila obraz. Da se nekako zbudim. Vendar voda nikakor ni pomagala. Po nekaj minutah sem se odpravila iz kopalnice, se preoblekla, počesala, oblekla bundo in se odpravila v jedilnico na zajtrk. Bil je enak kot vedno. Jajčna omleta, feta sir, črne in zelene olive ter tradicionalen turški kruh in seveda kava. Ko sem pojedla, sem odšla proti predavalnici....
Preberite več