Nekaj besed...

           Hojla! Sedim v avli šole in razmišljam. Pred kratkim se mi je začelo zadnje šolsko leto v srednji šoli in kar naenkrat se mi zdi, da čas karseda leti. Najbolj žalostno pa je dejstvo, da sem začela to ugotavljati komaj sedaj.

          To objavo želim napisati že nekaj časa, a enostavno nikoli nisem imela dovolj poguma, da bi jo. Danes je prišel trenutek, ko sem se odločila, da bom premagala svoje strahove in mnenje o tem, kaj si bodo pa drugi mislili in se enostavno lotila pisanja. Šolske obveznosti za ta teden sem tako ali tako opravila, časa imam na pretek, največ navdiha za pisanje pa imam zvečer. Tako, da bi bilo najbolje, da kar začnem.


          Zakaj?

Sem mlada oseba, ki je radovedna in želi vsak dan odkriti nekaj novega. Čeprav mi včasih govorijo, da sem malo čudna, se na to več ne oziram. No, vprašanje Zakaj? se mi velikokrat "sprehaja" po glavi, saj se večkrat vprašam: Zakaj ljudje berejo moj blog?Zakaj sem ga začela? Zakaj je po nekaterih državah nemir? Zakaj ne moremo vsi ljudje na Zemlji enkrat za vselej živeti v blaginji z vsemi dobrinami, ki jih potrebujemo? Zakaj sem tu, kjer sem?

Veste, včasih se mi zdi, da je moja življenska usoda čudno napisana. Ko sem se leta 2016 vpisovala v srednjo šolo, si nisem nikoli mislila, da bom pristala v šoli, ki ima tako veliko različnih ljudi z različnimi potrebami, ampak so obenem tako dobrosrčni, razigrani, nasmejani in vedo, kako živeti iz dneva v dan. S tem mislim vse na šoli - tako zaposlene kot dijake / dijakinje, ki šolo obiskujejo. Moram reči, da sem v tej šoli srečala ogromno ljudi, ki so mi pokazali, da zmorem tisto, kar si zadam in da moram samo verjeti in slediti svojim sanjam. Tako sem končno odprla oči in začela ŽIVETI. In to je pomembno.


          Kako?

Moram reči, da je življenje na trenutke malce čudno, s čimer se bi po mojem mnenju z mano strinjalo ogromno ljudi. Velikokrat se mi je že zgodilo, da sem okoli sebe privabila ljudi, ki so meni ali pa sem jaz njim zmešala glavo s čimer koli že. Pravzaprav ne vem, kako. Kar malce me preseneča dejstvo, da sem letos že peti letnik srednje šole in velikokrat pri svoji mizi v jedilnici pomislim: Kako se je to zgodilo? Zdi se mi, da je čas kar švignil mimo.

Kako bo izgledalo moje življenje po srednji šoli? Kako bom osvojila vsa znanja, ki jih moram osvojiti? Ali bom kdaj zares dokončala knjigo, ki jo pišem in govorim o njej že od prvega letnika srednje šole? Bomo videli. Življenju puščam odprto pot in bom videla, kam me bo popeljalo.

          Čemu?

Čemu smo na svetu? Čemu smo takšni ko smo? Čemu rada berem ali drugače povedano - zakaj? Čemu sem se odločila, da grem v računalniško šolo, ki sem jo tudi uspešno končala?  Joooj, ko bi le vedela odgovore na vsa ta vprašanja. Ampak žal ne vem. 

Življenje ima ogromno vprašanj, na katere marsikdo nima odgovorov. Še sama resnično ne vem točno, če bom res odšla na tisto fakulteto, ki sem si jo izbrala. Ne vem niti, če mi bo uspelo narediti maturo. Pravzaprav - če pogledam svet z realnimi očmi, ne vem skoraj ničesar. Jaz samo živim in čakam, kar ima usoda zame zapisano.


Sliki: 



...................................................................................................................................................................

Tistemu, ki je to malce čudno objavo prebral do konca, se zelo zahvaljujem. Hvala vsem, ki me podpirate in berete. Brez vas mi ne bi uspelo.


Želim vam lep večer.
Tamara Belec







Komentarji

Objavite komentar

Priljubljene objave iz tega spletnega dnevnika

Istanbul, Turčija, prihajam!

Slika
           Hej! Ne morem verjeti, da sedaj to pišem, vendar se vam javljam iz Istanbula, iz čudovitega dela Turčije, kjer se bom nahajala dobre štiri mesece zaradi študijske izmenjave. Kako pa sem? Preverite z branjem te kratke objave in z nekaj slikami :-) Torek - 21. 1. 2025           To je bil dan, namenjen za potovanje. Z mojim očetom, Robertom sva dan začela kar zgodaj, saj sva okoli pete ure zjutraj začela pot proti Ljubljanskemu letališču, letališču Jožeta Pučnika (pomagal mi je z vso prtljago, za kar sem zelo hvaležna). Let proti Istanbulu sva imela ob 9:20h. Kljub začetnim težavam pri nakupu letalske karte nekaj dni prej, se je na koncu vse izteklo tako, kot se mora in prav pohvaliti moram osebje na letališču za vso pomoč. Let je potekal brez težav. Uživala sem ob pogledu na pokrajino, po pravici povedano pa ob misli na nove dogodivščine bila tudi malce živčna. Ko sva z očetom prispela na Istanbulsko letališče, sva morala u...
Preberite več

Dejan Marinčič – podjetnik, ki mi je spremenil pogled na življenje

Hejla! Ja, vem. Spet se že celo večnost nisem oglasila na tem blogu. V moj zagovor moram reči, da je življenje spet poseglo v moje načrte. Kako ste? Upam, da v redu. Pred enim mesecem sem v okviru predavanja na naši fakulteti imela priložnost spoznati nadvse prijetnega mladega moškega, ki je že kot mlad študent stopil na podjetniško pot. Tisti, ki me poznate osebno veste, da se nikoli ne ustrašim novih izzivov, zato sem po končanem predavanju o zavestnem vodenju naredila »big girl face« in z nasmeškom na obrazu (ter malo straha, seveda) stopila do gosta in ga vprašala, če je pripravljen kdaj z mano za moj blog Misli iz dnevne sobe narediti intervju, da ga tudi moji bralci in bralke malce spoznate. Saj sem mnenja, da si to zasluži. 😊   Na mojo srečo je privolil in zato je tukaj pred vami intervju, na katerega sem zelo ponosna. Intervju z gospodom Dejanom Marinčičem. Želim vam prijetno branje! .............................................................................................
Preberite več

Četrti teden v Turčiji: Minil je že en mesec! (10. 2. - 16. 2. 2025)

Slika
          Hejla! Prav ne morem verjeti, da to pišem, ampak že cel mesec sem v Turčiji, čeprav imamo komaj tretji teden predavanj (bila sem en teden prej zaradi uvajalnega tedna). Kaj pa se mi je dogajalo? Pa poglejmo! Ponedeljek, 10. 2. 2025 Dan sem začela zelo hitro - ob 6:30h. Vsak večer si rečem, da bom šla hitro spat, ker imam naporen dan naslednji dan, ampak žal temu to ni tako. Tako sem v nedeljo zaspala komaj okoli 22h in se zjutraj kot zombi prekotalila iz postelje. Jooj, mislim, da sem naredila napako, rečem v svoji glavi, ko se z utrujenimi očmi počasi prestavim v kopalnico, da bi si vsaj malo osvežila in umila obraz. Da se nekako zbudim. Vendar voda nikakor ni pomagala. Po nekaj minutah sem se odpravila iz kopalnice, se preoblekla, počesala, oblekla bundo in se odpravila v jedilnico na zajtrk. Bil je enak kot vedno. Jajčna omleta, feta sir, črne in zelene olive ter tradicionalen turški kruh in seveda kava. Ko sem pojedla, sem odšla proti predavalnici....
Preberite več