Ali angeli res živijo na Zemlji?

          Hejla! Ker je to leto bilo še kako čudno, sem se odločila, da bom do 2. 1. 2021 napisala objavo v upanju, da vsaj malo polepšam vstop v novo leto. Danes je prva, vsega skupaj bo pet objav. Pa začnimo :-) 


Angel, ki ima roke na svojih licih
Vir slike: Pixabay


          Tema današnje objave in odgovor, ki ga želim pridobiti je: Ali angeli res živijo na Zemlji? Tako se mi vsaj  zadnje čase zdi. To vprašanje se mi je začelo porajati, ko sem pred kratkim po pošti prejela knjigo, ki mi jo je poslala gospa Natalija Drolc z naslovom Angeli na Zemlji, ki sta jo s skupnimi močmi napisala Laura Schroff in Alex Tresniowski. Knjige sem se seveda razveselila kot majhen otrok, saj tisti, ki me poznate osebno namreč veste, da sem pravi knjižni molj. Praktično sem tudi komaj čakala praznike, da se lahko v miru posvetim branju, saj za to v svojem polnem decemberskem urniku žal nisem imela časa. Knjigo sem prebrala na mah. 

          

Avtor slike: Tamara Belec


          V njej so opisana dejanja ljudi, ki so le z majhno pozornostjo popolnoma spremenili življenje neznanca / neznanke. Ker pa je pred časom večino ljudi po svetu praznovalo božič, pa je še to posebej pomembno. Glede tega mi dovolite, da povem svojo teorijo o tem, ali angeli resnično živijo na Zemlji. Mislim, da. Moram reči, da se je v mojem življenju že velikokrat zgodilo, da me je nekdo obvaroval, da se ni zgodilo kaj hujšega. Naj naštejem samo nekaj primerov. Pred leti se nam je pri babici podrla streha, pri čemer na srečo ni bil noben poškodovan. Ko sem bila mlajša, sem padla po stopnicah, bila sem nepoškodovana. Nekega dne je v jasnem, sončnem popoldnevu kar naenkrat udarila strela, naši družini se zaradi tega ni nič zgodilo, v neki hiši nad nami pa je zagorelo,... Mogoče je bil to le splet okoliščin, mogoče nas je nekdo resnično obvaroval. Tega žal nikoli zares ne bomo vedeli.

          Angeli po tem takem tudi niso samo nadnaravna bitja. Angeli smo lahko tudi s tem, da nekomu pomagamo. 

          Zelo malo je potrebno, da nekomu narišemo nasmeh na obraz. Spodbujam vas, da smo prijazni do vseh ljudi, ne glede na to, iz katere države prihajajo, kateri jezik govorijo, kakšno barvo kože imajo. Vsi smo ljudje, vsem po žilah teče enaka barva krvi. Obenem pa tudi ne vemo, kaj preživlja vsak posameznik. Vprašajte se - ali bi radi povzročili smrt nič žalega hotečega človeka? Mislim, da ne. Zato - pogovarjamo se, bodimo prijazni drug z drugim, pomagajmo ljudem okoli sebe, kolikor je le mogoče, predvsem pa bodimo ČLOVEŠKI. Tako bomo lahko resnični zemeljski angeli.

Lep dan vam želim :-) 

Tamara Belec


   

           

Komentarji

Objavite komentar

Priljubljene objave iz tega spletnega dnevnika

Istanbul, Turčija, prihajam!

Slika
           Hej! Ne morem verjeti, da sedaj to pišem, vendar se vam javljam iz Istanbula, iz čudovitega dela Turčije, kjer se bom nahajala dobre štiri mesece zaradi študijske izmenjave. Kako pa sem? Preverite z branjem te kratke objave in z nekaj slikami :-) Torek - 21. 1. 2025           To je bil dan, namenjen za potovanje. Z mojim očetom, Robertom sva dan začela kar zgodaj, saj sva okoli pete ure zjutraj začela pot proti Ljubljanskemu letališču, letališču Jožeta Pučnika (pomagal mi je z vso prtljago, za kar sem zelo hvaležna). Let proti Istanbulu sva imela ob 9:20h. Kljub začetnim težavam pri nakupu letalske karte nekaj dni prej, se je na koncu vse izteklo tako, kot se mora in prav pohvaliti moram osebje na letališču za vso pomoč. Let je potekal brez težav. Uživala sem ob pogledu na pokrajino, po pravici povedano pa ob misli na nove dogodivščine bila tudi malce živčna. Ko sva z očetom prispela na Istanbulsko letališče, sva morala u...
Preberite več

Dejan Marinčič – podjetnik, ki mi je spremenil pogled na življenje

Hejla! Ja, vem. Spet se že celo večnost nisem oglasila na tem blogu. V moj zagovor moram reči, da je življenje spet poseglo v moje načrte. Kako ste? Upam, da v redu. Pred enim mesecem sem v okviru predavanja na naši fakulteti imela priložnost spoznati nadvse prijetnega mladega moškega, ki je že kot mlad študent stopil na podjetniško pot. Tisti, ki me poznate osebno veste, da se nikoli ne ustrašim novih izzivov, zato sem po končanem predavanju o zavestnem vodenju naredila »big girl face« in z nasmeškom na obrazu (ter malo straha, seveda) stopila do gosta in ga vprašala, če je pripravljen kdaj z mano za moj blog Misli iz dnevne sobe narediti intervju, da ga tudi moji bralci in bralke malce spoznate. Saj sem mnenja, da si to zasluži. 😊   Na mojo srečo je privolil in zato je tukaj pred vami intervju, na katerega sem zelo ponosna. Intervju z gospodom Dejanom Marinčičem. Želim vam prijetno branje! .............................................................................................
Preberite več

Četrti teden v Turčiji: Minil je že en mesec! (10. 2. - 16. 2. 2025)

Slika
          Hejla! Prav ne morem verjeti, da to pišem, ampak že cel mesec sem v Turčiji, čeprav imamo komaj tretji teden predavanj (bila sem en teden prej zaradi uvajalnega tedna). Kaj pa se mi je dogajalo? Pa poglejmo! Ponedeljek, 10. 2. 2025 Dan sem začela zelo hitro - ob 6:30h. Vsak večer si rečem, da bom šla hitro spat, ker imam naporen dan naslednji dan, ampak žal temu to ni tako. Tako sem v nedeljo zaspala komaj okoli 22h in se zjutraj kot zombi prekotalila iz postelje. Jooj, mislim, da sem naredila napako, rečem v svoji glavi, ko se z utrujenimi očmi počasi prestavim v kopalnico, da bi si vsaj malo osvežila in umila obraz. Da se nekako zbudim. Vendar voda nikakor ni pomagala. Po nekaj minutah sem se odpravila iz kopalnice, se preoblekla, počesala, oblekla bundo in se odpravila v jedilnico na zajtrk. Bil je enak kot vedno. Jajčna omleta, feta sir, črne in zelene olive ter tradicionalen turški kruh in seveda kava. Ko sem pojedla, sem odšla proti predavalnici....
Preberite več