Nisem popolna...

         Hojla! Današnja objava je zame zelo osebna. Pravzaprav mislim, da bo to najbolj osebna objava na blogu, v vsem času, ko pišem blog. Upam, da boste razumeli, ampak to morem dati iz sebe. Pa začnimo.

Vir slike: Pinterest

          Priznati moram, da se je v mojem življenju v zadnjem času veliko spremenilo. Kar malo preveč. Ampak težava je v tem, da komaj sedaj to opažam. Vem - v tem času imamo vsi težave in stiske, a kljub temu, da imamo nekateri ljudje zelo velik prag potrpljenja in moči, da lahko vse storimo, se tudi še tako močnim ljudem zgodi, da se ta prag prestopi in jim nekaj časa gre vse narobe.

          Bil je četrtek, 14. 1. 2021. Dan je potekal zelo lepo. Ta dan smo v učni skupini imeli rojstnodnevno praznovanje,  ker je vzgojiteljica imela rojstni dan. Praznovanje je seveda potekalo z vsemi ukrepi, ki jih moramo upoštevati. Kljub temu, da se mi je že od zgodaj zjutraj zdelo, da  bo vse šlo narobe, pa sem hotela dan, ki je pred mano, kar najbolje izkoristiti. A moja slaba pričakovanja so se žal uresničila.

          Spala sem v drugi sobi, kot po navadi, ko sem zjutraj kuhala kavo, mi je skoraj prekipela, skoraj sem razbila skodelico, ko sem kavo nalivala v skodelice (ker kavo skuham za več ljudi, da jim vsaj malo polepšam dan), se mi je polila, ko sem jo pila, sem se tudi sama z njo polila, zato sem se morala še enkrat preobleči, skoraj sem zamudila pouk... In še bi lahko naštevala. Tisti, ki me poznate osebno, veste, da sem zelo ustrežljiva oseba, ki zelo rada pomaga, a žal zaradi tega velikokrat pozabi nase. Tega dne se je to še kako pokazalo.

          Ker ima veliko ljudi okoli mene zame visoka pričakovanja (priznam - tudi sama jih imam), imam včasih občutek, kot da so vse oči uprte vame in moram biti na vseh področjih, na katerih sem aktivna, pa naj bo to v šoli, prostočasnih dejavnostih in v življenju samem, praktično popolna. Zaradi tega sem velikokrat pod pritiskom. Nekateri ljudje prav čakajo, da naredim kakšno napako, da lahko rečejo: "Poglejte, Tamara Belec je naredila napako!"

          Povem vam - ne zmorem vsega. Tudi zame je včasih težko. Vsega preveč. Pa ne glede na to, koliko se trudim, da se to ne bi zgodilo. Poznate me kot močno osebo, ki je vedno nasmejana, nikoli žalostna. A na žalost ni vedno tako, vendar vi tega velikokrat ne vidite. A naj vas presenetim - v četrtek zvečer sem se zlomila. Od vsega pritiska so mi solze tekle kar same od sebe.

         Čeprav sem vedela, da moram ta dan oddati nalogo in si vsaj malo ponoviti snov, ker smo naslednji dan pisali test, tega nisem storila. Ker enostavno nisem zmogla več. Zato mi je po pravici povedano čisto vseeno, če bom test pisala ena. Jo bom že popravila. Tako se je prvič v vseh letih srednje šole zgodilo, da sem zamudila rok oddaje. Pa nič zato. Vse, kar sem storila še tisti večer je, da sem razredniku napisala e - poštno sporočilo. Sporočilo, ki je bilo pomembno za celoten razred. To je pa vse, kar sem tisti večer storila.

         Nekateri so mi rekli, da sem se spremenila. Da sem postala bolj črnogleda. Da ne razmišljam več s svojo glavo, ampak berem samo še tako imenovane teorije zarote. Pa naj bo tako. Naj vsak misli, kar hoče. Vem, da sem se spremenila. Ne rabite mi tega ponavljati. Vsak se spremeni. Navsezadnje - odrasla sem. Kaj bi bilo, če se ne bi niti malo spremenila? Raje se naj to vprašajo vsi tisti, ki mi to govorijo.

          Verjamem, da bodo prišli boljši, svetlejši dnevi. A trenutno moram počakati. Verjemite samo to - nisem popolna, moje življenje ni popolno. Nikoli ne bom popolna. Noben človek ni. Rečem lahko samo: "Iskrena hvala za vse tiste, ki me spremljate, podpirate, me imate radi, me ogovorite, me kdaj objamete, se pogovorite z mano." Res vam hvala za to. To je bila zame zelo težka objava, zato tudi hvala vsem, ki ste jo prebrali do konca :-)

Imejte lep preostanek večera.
Tamara Belec