Uspelo mi je!

           "Znanje je zaklad, ki venomer spremlja svojega lastnika"

(kitajski pregovor)

          Pozdravljeni! 

Kako ste, moji dragi bralci in bralke? Ja, zelo dolgo se nisem oglasila na tem blogu. In zelo mi je žal za to. Mogoče je za to bila kriva situacija, pomanjkanje "pisateljskega navdiha", mogoče je za to bilo krivo dejstvo, da sem se zadnje mesece morala poglobljeno posvetiti poklicni maturi, ki sem jo opravljala to šolsko leto. 

Da. Leta so minevala, jaz sem rastla, odrasla in letos tudi uspešno zaključila s srednješolskim izobraževanjem. Kar ne morem verjeti. Čas je kar preletel mimo. Dovolite mi, da vam povem svojo zgodbo.

Kot sem velikokrat že omenila, imam cerebralno paralizo, zato sem se v letu 2016 odločila, da se bom vpisala v srednješolski program računalnikar v Centru za izobraževanje, rehabilitacijo in usposabljanje Kamnik. Kot mlada najstnica sem prvič v življenju čez teden odšla tako daleč od doma, saj sem bila od doma namreč oddaljena 90 km. Prvi teden je bil kar težek, a na koncu sem se pa vendarle kar hitro navadila. Moji sošolci prvih treh letnikov srednje šole vam lahko povedo, da je prvi teden srednje šole tako hitro minil, tako tiho, ker smo bili vsi prestrašeni novih obrazov, novih profesorjev in profesoric, ki so nas spremljali od prvega trenutka, da se tudi na šolskih hodnikih nismo pogovarjali, vsaj na začetku ne.  Bili smo v popolni tišini. Jooj, jaz sem še jecljala, ko sem govorila s profesorji in profesoricami! To so bili časi! Pa še pred razredom sem čakala petnajst minut pred poukom, ko smo imeli glavni odmor za malico!

Jooj, Tamara. ti si res čudna, boste rekli. Ampak takšna sem bila. Ko je prvi teden minil, smo se malce sprostili in kar kmalu spoznali, da kljub temu, da se od prej nismo poznali in so nas v razred postavili "po naključju," lahko zelo dober tim, ki se je zelo hitro povezal. Skupaj smo rastli, se spodbujali, si pomagali, ustvarjali spomine, naredili presenečanja. Ja, moram reči, da smo nekatere tudi kdaj spravili v obup, saj nismo bili vedno najbolj priden razred, ki je izvajal vragolije. A to delajo mladi, kaj naj rečem? No, te vragolije niso bile take, da bi naredili neko ogromno bedarijo, s katero bi prišli v težave, ampak take vragolije, da si jih bodo profesorji in profesorice, ki so nas učili v začetku našega izobraževanja zapomnili.

Vir slike: Pixabay

Ta prvi letnik je kar hitro minil. Moram priznati, da najhitreje od vseh, saj je bil poln novih spoynanj, dogodivščin, prijateljstev, spoynanj o sebi in vsega, kar zmoremo. Ja, včasih smo delali norčije, a bili smo tim. Počasi smo prišli v drugi letnik. Najbolj se spomnim trenutka, ko smo prvič prišli v razred. Prav spogledali smo se, saj so fanti čez počitnice kar veliko zrastli, punce pa smo ostale enake. Po velikosti, seveda. V tem letu smo se še bolj povezali, postali boljši prijatelji, prekršili kakšno šolsko pravilo.... Vzgojitelji in vzgojiteljice bodo že vedeli, ampak nekaterih stvari ne rabim izdati. Saj veste kakšni ste bili vi, ko ste bili mladi, moji bralci in bralke :-)

Leto je minilo prehitro, saj sem v tem letu bila stara že sedemnajst let in kar kmalu sem morala že skoraj odrasti, saj sem skoraj bila polnoletna. Postali smo zrelejši, odgovornejši, osebe, kakršne smo danes. Pogumni, upanja polni, prijazni in povezani. Jooj, pogrešala bom te dni!

Letnik je minil in stopili smo v tretjega. Na koncu letnika sem se odločila, da bom skupaj s sošolcem Markom Vrhovnikom opravila pospešeno opravljanje letnikov in tako opravila dva letnika naenkrat. Bilo je ogromnno prerekanja, odlašanja, skrbi, nervoze, neprespanih noči, joka, jeze, tesnobe, strahu, nepospravljene sobe, kričanja, loputanja vrat, preveč premišljevanja.... A na koncu mi je uspelo in prva prelomnica v mojem življenju je bila končana. Končala sem srednje poklicno izobraževanje računalnikar, eno leto hitreje kot moji sošolci. 

Tako sem leta 2019 stopila v nov razred, z novim razrednikom in novimi sošolci in tudi v nov program. Tokrat v program elektrotehnik, ki je poklicno - tehniški program in traja dve šolski leti. Edin star sošolec, ki je ostal, je bil ravno Marko, s katerim sem uspešno zaključila program računalnikar. Priznam, sama se ne bi podala na to pot opravljanja dveh letnikov, saj bi bilo preveč naporno, če bi to delal sam. Z Markom sva si pomagala, jokala, kričala, bila jezna en na drugega, znala sva stopiti skupaj in rešiti težave, ki sva jih imela. Hvala Marko, vem da boš prebral. 

Leto se ni najboljše začelo, saj smo ugotovili, da se je en sošolec že na začetku leta izpisal. Na polovici leta pa nas je čakalo spoznanje, da smo od celotnega razreda ostali samo trije "zvesti dijaki" - Benjamin Pogačar Prešeren, Marko Vrhovnik in jaz, Tamara Belec.  To smo bili dijaki, ki smo vztrajali do konca. In uspelo nam je. Kljub naporom, premalo upanja vase in možnosti za nadaljevanje. Bilo je težko, grenko, sladko ... a uspelo nam je. Na koncu vendarle le to šteje!

Vir slike: Pixabay

Ko se je šolsko leto zaključilo, je prišel na vrsto še zadnji letnik v srednji šoli. Letnik, v katerem nas je čakala poklicna matura. Razredu se je pridružil še Matic Snoj, tako da smo sedaj v razredu bili štirje: Marko Vrhovnik, Benjamin Pogačar Prešeren, Matic Snoj in jaz. Štiri peresnica deteljica, kot bi nekateri rekli :-)

To je bilo leto, ki je bilo zelo čudno zaradi svetovne pandemije s Covid - 19, ki nam je prekrižala načrte že na sredini prejšnjega šolskega leta. Nositi smo morali maske, držati medosebno distanco, bili smo prikrajšani osebnega stika... Pa še bi lahko naštevala. Nastanjena sem bila v tako imenovani Osamosvojitveni skupini, v kateri smo morali prati, pospravljati, kuhati večerje, se udeleževati sestankov skupine in se večinoma sami učiti. Tukaj je bil bolj poudarek na tvojem samostojnem delu, tvoji samoiniciativi. V tem šolskem letu sem se že peto leto šolala v CIRIUS - u in kar kmalu me je začelo "loviti" dejstvo, da je to moje zadnje leto v srednji šoli. Joooj, čas je res preletel mimo. Leto je bilo polno spoznanj o sami sebi, o okolici, ki me obkroža, novih znanj, naporov, joka, skrbi, nemoči, pomanjkanja upanja...

To bo zvenelo čudno, a vedite, da sva se s sošolcem Benjaminom na polovici šolskega leta skregala. Javno vam povem, da (to bo res zvenelo čudno), zdaj ko smo končali in je moje poglavje izobraževanja v CIRIUS - u končano, ker sem včeraj uspešno opravila poklicno maturo, na kar sem zelo ponosna, me je tudi spreletelo dejstvo, da sem v resnici končala. 

Vir slike: Pixabay

Poglejte - v CIRIUS - u sem se šolala pet let. Pet let, ki je minilo tako hitro, kot bi rekli besedo keks. V teh letih sem ustvarila veliko spominov, spoznala veliko čudovitih ljudi, ki mi bodo za celotno življenje ostali v spominu, obenem pa si nisem nikoli mislila, da se lahko z določenimi ljudmi, ki so bili v našem razredu in v učni skupini v samo času enega leta tako povežem, da lahko z njimi postanem kot nekakšna družina. Mogoče je bila za to kriva situacija, smisel za bližino, to, da smo občasno vsi potrebovali pogovor, ampak.... Rada bi se javno zahvalila (upam, da vas ne bo motilo, ker vas bom omenila z imenom in priimkom) Žani Jovanovič, Valbonu Gashiju, Timoteju Koprivniku, Benjaminu Pogačarju Prešernu, Brini Omejc, Daši Jerebic, in vzgojiteljicama Katji Antosiewich in Nadji Cvirn. 

Pa da ne bom omenjala samo vzgojiteljic in dijakov/dijakinj, ki so bili v naši skupini v zadnjem šolskem letu, naj se javno zahvalim še vzgojitelju Mojmirju Mavriču, ki mi je v šolskem letui 2019/2020 stal ob strani, me spodbujal in mi pomagal pri šolskem delu. Matematika je bila trd oreh zame takrat, ne boste verjeli, a pomagal mi je tudi pri tem. Hvala.

Naj se tudi javno zahvalim vsem profesorjem in profesorticam, ki jih bom tudi imensko poimenovala, pa mi je vseeno, kaj si mislite. Navsezadnje - zaslužijo si. Naj začnem od začetka:

• Ta profesor me žal ni učil, za kar mi je iskreno žal, saj je pokazal, da je prijazen, topel človek, ki lahko ponudi toliko znanja, da mlad človek lahko raste, se vzpodbuja in bogati z znanjem. To je prof. Rok Kralj. Hvala vam, čeprav ste bili samo moj mentor dijaške skupnosti, ker sem bila zadnji dve šolski leti predstavnica dijakov šolske skupnosti v svetu Zavoda naše šole, a vseeno ste mi dali veliko spodbude, motivacije, poguma in možnosti, da se bogatim in rastem v svojih potencialih, prav tako ste pa mi podelili veliko svojega znanja, časa, nasmehov, nasvetov, s katerimi sem se lahko še bolj izboljšala. Hvala vam.

• Naslednji človek, kateremu bi se rada zahvalila, je razrednik prvih treh letnikov, prof. Goran Peršin. Še enkrat se vam opravičujem, da sem v drugem letniku srednje šole, ker nisem zvečer dobro spala, zaspala kar za dve šolski uri pri vašem pouku slovenščine, kar v razredu, za mizo. Hvala vam za vaš čas, toplino, lepo besedo, dobre nasvete, življenjske modrosti, ki jih bom vedno nosila s sabo, za lepe spomine, presenečenje, kakšno pohvalo in tudi okaro, čudovite dni. Pravijo, da si dober razrednik zapomni še kako zelo majhno podrobnost o svojem razredu. In mislim, da vi ste si jo. Saj veste - dnevi prihajajo, dnevi odhajajo, spomini ostajajo. In prav je tako. Hvala vam. 

• Naslednji človek je prof. Silvo Vidergar, razrednik dveh letnikov v poklicno - tehniškem izobraževanju. Ja - priznam, povzročili smo vam veliko sivih las, skrbi, slabe volje. Hvala za spodbudo, toplo dlan, za čas, iskrenost, sočutnost in za to, da ste pokazali, da v resnici niste tako zelo slab človek, kot so nekateri govorili. Kot profesor ste bili strožji, kot razrednik pa topel, sočuten, pripravljen pomagati in dober. Hvala vam za vsako modrost, kakšno šalo, znanje, ki ste nam ga posredovali, priprave, ki so nam pomagale pri opravljanju poklicne mature, toploto. Hvala za vse. Ti leti sta bili čudoviti, čeprav se to ni zdelo na prvi pogled. Upam, da se bomo še kaj videli ali slišali, ker vem, da boste vedno pripravljeni podati kakšen nasvet ali samo nameniti kakšno minuto za pogovor. Hvala vam, hvala iz srca.

• Naslednja oseba, ki bi se ji rada javno zahvalila, je prof. Ivica Hodak. Ja, vem, učili ste me samo dve leti, ker ste potem odšli v upokojitev, ampak bili ste človek, kateri mi je prvi segel v roko, ko sem prišla na informativne dneve. Človek, ki je po mojem mnenju kriv, da sem se na prvem mestu odločila, da se bom šolala v CIRIUS - u. Človek, ki me je naučil marsikaj, ki je znal povedati kakšno lepo besedo, pohvalo, me je tudi kdaj pa kdaj skregal... Opravičujem se, da sem eno vašo šolsko uro zamudila, saj sem zaspala, a v moj zagovor - v Kamnik sem s plesnega tekmovanja prišla komaj ob dveh zjutraj. Upam, da se bomo še kaj videli, se dobili na kakšnem klepetu, kavi ali na kakšnem sprehodu v Ljubljani. Spoznala sem, da imate zelo radi naravo, hvala vam za vse nasvete in toplino, ki ste mi jo dali. 

Vir slike: Pixabay

• Naslednja oseba je vzgojitelj Mojmir Mavrič. Vzgojitelj, ki je bil moj edini vzgojitelj v vseh petih letih šolanja. ampak to je bil vzgojitelj, ki je znal motivirati, dati lepo besedo, toplino, sočutnost, me je znal kdaj okregati, znal dati pohvalo, šel izven svojih moči, da je naredil učno uro zanimivo. Bil je zelo dober matematik, ki je velikokrat priskočil na pomoč ob kakšni težki matematični nalogi. Človek, ki mi je velikokrat dovolil "špricati" učne ure, da sem se učila s svojim sošolcem Benjaminom v prostorih osamosvojitvene skupine, ko še nisem bila nastanjena tam. Človek, ki me je obiskal pri meni doma, ki je zelo rad bral in dal dobre predloge za branje. Človek, ki si je velikokrat vzel čas, znal povedati kakšno šalo, me nasmejal, ko sem bila slabe volje, s katerim imam zelo lepe spomine. To je človek, ki je obvladal ozvočenje, vodil odprti oder, znal nastopati, bil dober pri vodenju prireditev, ki je imel veliko idej, mojster na velikih področjih, ki je naredil presenečenja. Človek, s katerim imam res zelo dober odnos in upam, da je to človek, s katerim se bom še videla. Hvala vam!

• Katja Antosiewich, moja matična vzgojiteljica v osamosvojitveni skupini. Vem, Katja, da sem v našo skupino prišla "prisiljeno" ali pa "po nesreči", zaradi svetovne situacije, saj smo morali biti razdeljeni po razredih. Na začetku mi je bilo žal, saj sem se morala naučiti samostojnosti, se soočiti s tem, kar v resnici znam in zmorem, ampak ni vse tako slabo, kot izgleda na prvi pogled. Naučila sem se veliko o sebi, naredila veliko spoznanj o okolici, se oddaljila od nekaterih ljudi, sprejela pomembne odločitve, se zjokala, velikokrat smo povzročili, da ste morali podaljšati svoj delovnik, za kar mi je zelo žal, ker smo najbolj zanimive pogovore začeli ob desetih zvečer, vaš delovnik je pa trajal do enajstih. Draga Katja, hvala za sočutnost, toplo besedo, objem, pohvalo, okaro, vse sprehode, zanimive pogovore, dobre ideje zdrave prehrane in ideje za večerje, zanimive delavnice, dolge in tudi kratke sestanke skupine, čas, za čudovito leto. Praktično hvala za vse. Hvala, ker ste bili matična vzgojiteljica.

• Nadja Cvirn, vzgojiteljica. Hvala za pomoč pri učenju, pomoč pri slovenščini, nasvete, hvala za proslavljanje zadnjega pisnega izpita mature, za zanimive izlete, dolge in kratke sestanke skupine, dobre ideje, zanimivo druženje, zanimive klepete, bližino, tople besede, kakšno pohvalo, malo kreganja, kakšne poglede skoz prste, ko sem naredila napako. Hvala za smeh, čas, predloge za glasbo, sladoled, ki smo si ga privoščili v vročih poletnih dneh. Sploh ne vem, kaj naj rečem. Hvala za vse. 

Vem, da sem mogoče veliko zaposlenih izpustila, ampak hvala prof. Iztoku Lamovcu, prof. Tanji Kejžar, prof. Dušanu Čeferinu, prof. Iztoku Osolniku, prof. Karin Bojc, prof. Cilki Hančič, prof. Frančiški Zore za piškote v prvem letniku, prof, Zali Hriberšek za pomoč pri slovenščini, smeh, toplino, zaupanje in spoznanje, da v resnici zmorem več, kot mislim.

Hvala vsem zaposlenim in vsakemu posebej za teh pet let. Pet let, ki so minila, kot bi trenil. Pet let, v katerih sem odrasla, spoznala, kar me veseli, v čem sem dobra. Hvala za zaupanje, da lahko dosežem vse, kar si zadam, če le verjamem vase. Hvala, ker niste obupali nad mano. Za spomine, animirane izlete. Ja, vem, velikokrat ponavljam besedo hvala. A druga ne morem reči kot en ogromen hvala, ki prihaja iz srca. Upam, da veste, da to mislim smrtno resno.

----------------------------------------------------------------------------------------------------------------------

Prav tako pa tudi hvala vsem sošolcem in sošolkam, ki ste me spremljali v teh petih letih. Hvala za spomine, veselje, šale, klepet, kakšno špricanje ur, kavo, neprespane noči, pomoč. Hvala za to, da ste vedno vedeli, kdaj sem slabe volje, za spodbudo, toplo dlan, bližino, izlete.... Ne vem, kaj vam naj še napišem, saj je ta objava že zelo dolga, ampak - hvala za nepozabno srednješolsko izkušnjo. Rada vas imam!

Vir slike: Pixabay

Imejte lepe, vroče, mirne in sproščene poletne dni!

Tamara Belec