Kamnik, pogrešala te bom!

           Hojla! Le nekaj tednov me še loči od tega, da zares končam srednješolsko izobraževanje v Kamniku. Kot veste, sem v tem kraju preživela kar nekaj časa in kar malce mi bo hudo, ko bom morala odditi. Spoznala sem ogromno čudovitih ljudi, imela kdaj pa kdaj strto srce, se nasmejala do solz, jokala od bolečine, se razjezila, ustvarila čudovite spomine, stkala nova večna prijateljstva, uživala v čudoviti naravi in odkrila skrite kotičke Kamnika. Tukaj je en moj majhen zapis v poklon temu mestu.

KAMNIK, POGREŠALA TE BOM!

Tako. Pa je minilo moje srednješolsko izobraževanje. Kar ne morem verjeti, da je šest let minilo, kot bi samo pomežiknila in bi bilo konec. V tem kraju sem imela lepe in slabe trenutke, a zagotovo si bom zapomnila samo dobre.

Natančno se spominjam dneva, ko sem prvič obiskala Kamnik. Bilo je 16. februarja 2016, če sem natančna. Ta dan je zapadlo ogromno snega in ravno zaradi tega je zelo malo manjkalo, da se informativnega dneva tistega dne s svojima staršema ne bi udeležila. A na srečo sem se ga, saj moram priznati, da mi je ta kraj spremenil življenje. Tako pogled na njega kot tudi na to, kar sem sposobna narediti.

Iz zadržane najstnice sem se spremenila v veselo, razigrano in upanja polno punco, ki po šestih letih srednješolskega izobraževanja natanko ve, kaj bi rada počela v življenju. Vem, da sem do tega spoznanja morala prehoditi trnovo pot, a vseeno sem hvaležna za vsako bolečino, ki mi je prišla na pot, saj sem ravno zaradi teh bolečin danes tukaj, kjer sem.

Kamnik je mesto, ki se lahko pohvali s čudovito pokrajino, dobrimi ljudmi, veliko zanimivosti in skritimi kotički, ki prav čakajo, da jih nekdo odkrije. Ko pomislim, da zares odhajam, se mi v oči prikradejo solze, ker veste – del mene skače od veselja, da vidi, kaj mi bo prineslo novo poglavje življenja, del mene pa noče odditi, saj bom s tem morala reči nasvidenje ljudem, ki so me spremljali vso moje šolanje in mi lepšali dneve, ko sem bila daleč od doma.

V vseh teh letih, ki so minevala, sem stkala ogromno prijateljskih vezi. Nekatere bodo ostale, druge se bodo po odhodu žal pretrgale. A takšno je življenje. Vem le, da nekaterih ljudi, ki sem jih spoznala v tem kraju, ne bom pozabila nikoli in da se mogoče nekateri ne zavedajo, kakšen vpliv so imeli na moje življenje, čeprav so me videvali samo petinštirideset minut na dan.

Kamnik – hvala, da si mi dal priložnost, da sem spoznala samo sebe, spoznala čudovite ljudi, ki jih bom za vedno ohranila v svojem srcu, kdaj pa kdaj zajokala od neizmerne žalosti, se nasmejala do solz, ustvarila večne spomine in uživala v prečudoviti naravi ter skritih kotičkih, ki sem jih lahko odkrivala. Hvala, ker sem bila lahko preprosto jaz, takšna kot sem.

Pogrešala te bom!

 

Avtorica fotografije: Tamara Belec

Avtorica fotografije: Tamara Belec


Komentarji

Objavite komentar

Priljubljene objave iz tega spletnega dnevnika

Istanbul, Turčija, prihajam!

Slika
           Hej! Ne morem verjeti, da sedaj to pišem, vendar se vam javljam iz Istanbula, iz čudovitega dela Turčije, kjer se bom nahajala dobre štiri mesece zaradi študijske izmenjave. Kako pa sem? Preverite z branjem te kratke objave in z nekaj slikami :-) Torek - 21. 1. 2025           To je bil dan, namenjen za potovanje. Z mojim očetom, Robertom sva dan začela kar zgodaj, saj sva okoli pete ure zjutraj začela pot proti Ljubljanskemu letališču, letališču Jožeta Pučnika (pomagal mi je z vso prtljago, za kar sem zelo hvaležna). Let proti Istanbulu sva imela ob 9:20h. Kljub začetnim težavam pri nakupu letalske karte nekaj dni prej, se je na koncu vse izteklo tako, kot se mora in prav pohvaliti moram osebje na letališču za vso pomoč. Let je potekal brez težav. Uživala sem ob pogledu na pokrajino, po pravici povedano pa ob misli na nove dogodivščine bila tudi malce živčna. Ko sva z očetom prispela na Istanbulsko letališče, sva morala u...
Preberite več

Dejan Marinčič – podjetnik, ki mi je spremenil pogled na življenje

Hejla! Ja, vem. Spet se že celo večnost nisem oglasila na tem blogu. V moj zagovor moram reči, da je življenje spet poseglo v moje načrte. Kako ste? Upam, da v redu. Pred enim mesecem sem v okviru predavanja na naši fakulteti imela priložnost spoznati nadvse prijetnega mladega moškega, ki je že kot mlad študent stopil na podjetniško pot. Tisti, ki me poznate osebno veste, da se nikoli ne ustrašim novih izzivov, zato sem po končanem predavanju o zavestnem vodenju naredila »big girl face« in z nasmeškom na obrazu (ter malo straha, seveda) stopila do gosta in ga vprašala, če je pripravljen kdaj z mano za moj blog Misli iz dnevne sobe narediti intervju, da ga tudi moji bralci in bralke malce spoznate. Saj sem mnenja, da si to zasluži. 😊   Na mojo srečo je privolil in zato je tukaj pred vami intervju, na katerega sem zelo ponosna. Intervju z gospodom Dejanom Marinčičem. Želim vam prijetno branje! .............................................................................................
Preberite več

Četrti teden v Turčiji: Minil je že en mesec! (10. 2. - 16. 2. 2025)

Slika
          Hejla! Prav ne morem verjeti, da to pišem, ampak že cel mesec sem v Turčiji, čeprav imamo komaj tretji teden predavanj (bila sem en teden prej zaradi uvajalnega tedna). Kaj pa se mi je dogajalo? Pa poglejmo! Ponedeljek, 10. 2. 2025 Dan sem začela zelo hitro - ob 6:30h. Vsak večer si rečem, da bom šla hitro spat, ker imam naporen dan naslednji dan, ampak žal temu to ni tako. Tako sem v nedeljo zaspala komaj okoli 22h in se zjutraj kot zombi prekotalila iz postelje. Jooj, mislim, da sem naredila napako, rečem v svoji glavi, ko se z utrujenimi očmi počasi prestavim v kopalnico, da bi si vsaj malo osvežila in umila obraz. Da se nekako zbudim. Vendar voda nikakor ni pomagala. Po nekaj minutah sem se odpravila iz kopalnice, se preoblekla, počesala, oblekla bundo in se odpravila v jedilnico na zajtrk. Bil je enak kot vedno. Jajčna omleta, feta sir, črne in zelene olive ter tradicionalen turški kruh in seveda kava. Ko sem pojedla, sem odšla proti predavalnici....
Preberite več