Še enkrat mi je uspelo!

"Kar se občuti kot konec, je ponavadi samo začetek" 

(neznan avtor) 


Tako. Pa še se je eno poglavje mojega življenja uspešno končalo. Vsa odrekanja, vsa treskanja z vrati, vso dretje, jokanje in ogromno želja po uspehu... Vse to me je spodbujalo, da sem dala vse od sebe in s tem tudi uspešno zaključila maturo iz predmeta zgodovina. Hvala vsem, ki ste moje mrhe čez to šolsko leto prenašali, mi stali ob strani in me spodbujali.

Ob tem pa izrekam še javno zahvalo profesorju, ki me je letos učil zgodovino na maturitetnem tečaju, ki sem ga obiskovala. Če boste to videli, že veste, kdo ste 😊 Žal pa tega človeka ne bom poimenovala z imenom in priimkom, saj ne vem, če se bi s tem strinjal. Vem samo, da sem mu iz vsega srca hvaležna, da ni nikoli pri pouku delal razlik in me obravnaval drugače kot ostale samo zato, ker sem oseba s posebnimi potrebami, ampak mi je dal priložnost, da tudi jaz lahko pokažem svoje znanje in veščine, ki sem jih čez leto pridobila. Vedite, da sem zelo hvaležna še za tako male stvari, ki ste jih prispevali, ker ravno zaradi tega je vsaka vaša ura minila hitro, zabavno in zanimivo. Želim vam nadaljnje uspešno poučevanje in da še kakšnega dijaka ali dijakinjo navdušite tako, kot ste mene. HVALA.

Hvala praktično vsem delavcem in delavkam Gimnazije in srednje šole Rudolfa Maistra Kamnik, ki ste imeli kakršen koli stik z mano v teku tega šolskega leta, saj sem ravno zaradi vas danes tukaj, kjer sem. 

Hvala sošolkam in sošolcu za vso pomoč, podporo, nasmeh in kdaj pa kdaj kakšen kratek pogovor v odmoru. Vedite, da bom čisto vse skupaj ohranila v zelo dobrem spominu in da se bom v ta kraj še zagotovo vračala.

Zdaj pa - sproščene počitnice, naslednje študijsko leto pa novim izzivom naproti! 😊

Tamara Belec 

Komentarji

Objavite komentar

Priljubljene objave iz tega spletnega dnevnika

Istanbul, Turčija, prihajam!

Slika
           Hej! Ne morem verjeti, da sedaj to pišem, vendar se vam javljam iz Istanbula, iz čudovitega dela Turčije, kjer se bom nahajala dobre štiri mesece zaradi študijske izmenjave. Kako pa sem? Preverite z branjem te kratke objave in z nekaj slikami :-) Torek - 21. 1. 2025           To je bil dan, namenjen za potovanje. Z mojim očetom, Robertom sva dan začela kar zgodaj, saj sva okoli pete ure zjutraj začela pot proti Ljubljanskemu letališču, letališču Jožeta Pučnika (pomagal mi je z vso prtljago, za kar sem zelo hvaležna). Let proti Istanbulu sva imela ob 9:20h. Kljub začetnim težavam pri nakupu letalske karte nekaj dni prej, se je na koncu vse izteklo tako, kot se mora in prav pohvaliti moram osebje na letališču za vso pomoč. Let je potekal brez težav. Uživala sem ob pogledu na pokrajino, po pravici povedano pa ob misli na nove dogodivščine bila tudi malce živčna. Ko sva z očetom prispela na Istanbulsko letališče, sva morala u...
Preberite več

Dejan Marinčič – podjetnik, ki mi je spremenil pogled na življenje

Hejla! Ja, vem. Spet se že celo večnost nisem oglasila na tem blogu. V moj zagovor moram reči, da je življenje spet poseglo v moje načrte. Kako ste? Upam, da v redu. Pred enim mesecem sem v okviru predavanja na naši fakulteti imela priložnost spoznati nadvse prijetnega mladega moškega, ki je že kot mlad študent stopil na podjetniško pot. Tisti, ki me poznate osebno veste, da se nikoli ne ustrašim novih izzivov, zato sem po končanem predavanju o zavestnem vodenju naredila »big girl face« in z nasmeškom na obrazu (ter malo straha, seveda) stopila do gosta in ga vprašala, če je pripravljen kdaj z mano za moj blog Misli iz dnevne sobe narediti intervju, da ga tudi moji bralci in bralke malce spoznate. Saj sem mnenja, da si to zasluži. 😊   Na mojo srečo je privolil in zato je tukaj pred vami intervju, na katerega sem zelo ponosna. Intervju z gospodom Dejanom Marinčičem. Želim vam prijetno branje! .............................................................................................
Preberite več

Četrti teden v Turčiji: Minil je že en mesec! (10. 2. - 16. 2. 2025)

Slika
          Hejla! Prav ne morem verjeti, da to pišem, ampak že cel mesec sem v Turčiji, čeprav imamo komaj tretji teden predavanj (bila sem en teden prej zaradi uvajalnega tedna). Kaj pa se mi je dogajalo? Pa poglejmo! Ponedeljek, 10. 2. 2025 Dan sem začela zelo hitro - ob 6:30h. Vsak večer si rečem, da bom šla hitro spat, ker imam naporen dan naslednji dan, ampak žal temu to ni tako. Tako sem v nedeljo zaspala komaj okoli 22h in se zjutraj kot zombi prekotalila iz postelje. Jooj, mislim, da sem naredila napako, rečem v svoji glavi, ko se z utrujenimi očmi počasi prestavim v kopalnico, da bi si vsaj malo osvežila in umila obraz. Da se nekako zbudim. Vendar voda nikakor ni pomagala. Po nekaj minutah sem se odpravila iz kopalnice, se preoblekla, počesala, oblekla bundo in se odpravila v jedilnico na zajtrk. Bil je enak kot vedno. Jajčna omleta, feta sir, črne in zelene olive ter tradicionalen turški kruh in seveda kava. Ko sem pojedla, sem odšla proti predavalnici....
Preberite več