Dejan Marinčič – podjetnik, ki mi je spremenil pogled na življenje

Hejla! Ja, vem. Spet se že celo večnost nisem oglasila na tem blogu. V moj zagovor moram reči, da je življenje spet poseglo v moje načrte. Kako ste? Upam, da v redu. Pred enim mesecem sem v okviru predavanja na naši fakulteti imela priložnost spoznati nadvse prijetnega mladega moškega, ki je že kot mlad študent stopil na podjetniško pot. Tisti, ki me poznate osebno veste, da se nikoli ne ustrašim novih izzivov, zato sem po končanem predavanju o zavestnem vodenju naredila »big girl face« in z nasmeškom na obrazu (ter malo straha, seveda) stopila do gosta in ga vprašala, če je pripravljen kdaj z mano za moj blog Misli iz dnevne sobe narediti intervju, da ga tudi moji bralci in bralke malce spoznate. Saj sem mnenja, da si to zasluži. 😊 

Na mojo srečo je privolil in zato je tukaj pred vami intervju, na katerega sem zelo ponosna. Intervju z gospodom Dejanom Marinčičem. Želim vam prijetno branje!

.............................................................................................................

1. Ste Dejan Marinčič, zdaj že vrsto let uspešen na različnih področjih življenja. Mi lahko poveste kaj o sebi?

Ja, um… Sam sebe dojemam kot nadvse preprostega fanta, ki je poln ambicij in ki nekako želi narediti nekaj iz sebe v življenju. To bi bil en kratek opis mene.

2. Kako pa se je vaša poslovna pot sploh začela?

Pri devetnajstih letih mi je čez noč umrl oče, zaradi česar sem takrat prevzel vodenje treh poslovnih enot. Ukvarjali smo se z gostinstvom, tako da sem prevzel restavracijo, gostilno in tudi kavarno. Drugače pa sem že kot majhen otrok vedno sodeloval v našem podjetju, pri trinajstih letih sem že začel pomagati v gostinstvu. Najprej za pultom, sčasoma tudi kakšna druga opravila. Pri svojih rosnih petnajstih letih, ko sem končal s prvim letnikom srednje šole, je med poletnimi počitnicami oče najel en majhen lokal, katerega sem mogel že takrat voditi sam.

Priznati moram, da mi je takrat bilo kar težko, saj so moji vrstniki lahko uživali v poletnih počitnicah, jaz pa sem tista dva meseca moral delati. V okviru tega sem se tako spoznal s poslom in s tem pridobil tudi nekatere delovne navade.

3. Ali menite, da vam je delo čez poletje v manjšem lokalu, ki ga je najel vaš oče, tudi koristilo?

Ja, lahko rečem tako, ampak obenem sem pa tudi mnenja, da je včasih treba uživati in se sprostiti. Še posebej, ko si mlad.

4. A je bil začetek težak? Kaj vam je pri spopadanju začetnih težav najbolj pomagalo?

Ob strani mi je vedno stala moja mama, s katero imam res odkrit in pristen odnos. Drugače pa mi je v mojih težkih začetkih najbolj pomagalo to, da sem velikokrat ogromno stvari predelal sam. Hodil sem v naravo na sprehode, to je bila zame kot neka meditacija. Takrat sem kakšna nelagodja oziroma težave predelal in se tako sam sebe pripravil na določene situacije, da sem v njih lahko deloval samozavestnejše. Narava mi je takrat res pomagala, prav tako pa tudi pes in dve muci, ki sem jih takrat še imel. Ravno ti so mi pomagali pri sproščanju.

5. Glede na to, da imate sedaj po dolgih letih že ogromno izkušenj, me zanima – če bi imeli možnost, da se vrnete nazaj v čas svojih začetkov, bi karkoli glede svoje poti spremenili? Če bi, kaj natančno?

Če sem iskren: spremenil praktično ne bi ničesar. Zakaj? Zato ker se mi zdi, da so mi vse preizkušnje, katere sem čez leta premagal, pripomogle k temu, da sem se nekako izoblikoval in tako posledično postal takšen, kakršen sem. Moje življenjsko gonilo je vedno bilo, da moram delati s srcem ter se tudi na nek način odločati s srcem, tako da praktično ne obžalujem nobene napake, ki sem jo pri tej svoji poti mogoče naredil. Ja, delal sem napake, nikoli nisem rekel, da jih ni bilo, vsakdo jih dela, a vendar sem se v tistem trenutku vedno odločal glede na dejstvo, kar se mi je takrat zdelo najboljše, najboljša odločitev.

6. Veliko ljudi ima na začetku kakršnekoli poti ogromno vprašanj. Kakšna vprašanja so se vam takrat rojila po glavi?

Najprej je bil zagotovo prisoten strah. Tako pač je vedno, ko začneš. Kot mlademu najstniku se mi je praktično čez noč spremenilo življenje. Takrat sem se največ ubadal s tem, ali sem sposoben prevzeti posel in ali sem se zavoljo podjetniške kariere pripravljen odpovedati nekaterim zadevam, ki jih počnejo običajni najstniki.

Ljudje so me zelo čudno gledali, marsikdo me na začetku ni jemal najbolj resno, saj sem bil zelo mlad. Imel sem občutek, da se moram pri vseh stvareh več dokazovati, kakor so se morali dokazovati drugi, ki so bili starejši od mene. Ob vsem tem lahko štejem kot srečo dejstvo, da sem vedno imel mamo, ki mi je stala ob strani, kajti to je oseba, ki mi je takrat tudi pomagala pri vodenju podjetja in tako sva ravno zaradi tega razvila prav posebno pozitivno vez. Stojiva si ob strani, ob kakršnikoli prepreki se odkrito pogovoriva in si svetujeva. Vem, da se lahko vedno zanesem nanjo.

7. Potemtakem lahko svojo mamo štejete kot svojo motivacijo?

Seveda. Zagotovo jo lahko štejem kot neko motivacijo in tudi kot idol, saj je zelo močna ženska, ki mi je v življenju pustila zelo velik pečat. Še posebej kar se tiče moje vzgoje, osebnosti … Hvaležen sem, da imam tako mamo.

8. Ko sva se nazadnje videla na vašem predavanju o Zavestnem vodenju na Fakulteti za organizacijske vede v Kranju, kjer ste pred leti tudi sami študirali, ste omenili, da ste vedoželjne glave in odprtega duha. Kako vam to pomaga pri vsakodnevnem življenju?

Študiral sem na Fakulteti za organizacijske vede v Kranju. Dokončal sem dodiplomski študij, potem tudi podiplomskega - študij Management v zdravstvu in socialnem varstvu, sedaj sem doktorski študent. V glavnem mi je fakulteta dala zelo veliko. Spoznal sem zelo veliko prijateljev, s katerimi še dandanes prijateljujem. Ta prijateljstva so resnično pristna.

Na fakulteto sem se vedno rad vračal, saj mi je omogočala, da sem malce pobegnil iz svojega realnega življenja in se družil s svojimi vrstniki. Študij mi je dal neko širino in drugačen pogled na svet. Resnično sem užival vsak trenutek na fakulteti. Poleg vseh obveznosti, ki sem jih imel poleg študija, sem se trudil, da sem bil vedno pozitivno naravnan, malokrat sem bil slabe volje. Vem, da pride tudi kdaj slab dan, a sem mnenja, da po dežju posije sonce. Ta pozitivna naravnanost me je vedno reševala, tudi v težkih trenutkih. Življenje je lepo, to je eden izmed mojih motov, ki jim sledim.

9. Vem, da ste mlad vodja, ki je pokazal, da se ne ustraši izzivov tako zlahka. Kateri slog vodenja bi zase rekli, da vam je najbolj pri srcu, da se ga najbolj poslužujete?

Menim, da se najbolj poslužujem zavestnega stila vodenja, saj vedno želim voditi nekako odprto. Vedno na prvo mesto postavim ljudi. To pomeni, da z njimi odprto komuniciraš, si prijazen do njih, stojiš ob strani ob težkih trenutkih, se povežeš z njimi. Sam sem mnenja, da odprta komunikacija nosi ključen pomen, še posebej takrat, ko nastanejo kakšni konflikti. Dejstvo pa je, da če ima vodja odprt in pozitiven odnos do svojih delavcev, mu ta pozitiven odnos delavci tudi vračajo.

Zavedam se, da v praksi včasih ravno ni tako, a se kljub temu trudim, da delam s srcem.

10. Vrsto let ste bili vodilni v najrazličnejših podjetjih. Kako ste zdržali vsakodnevne pritiske, ki so se morebiti pojavljali?

S pritiski sem se spopadal tako, da sem, kot sem že prej omenil, veliko hodil v naravo. Bilo je veliko druženja s prijatelji in družinskimi člani. Ogromno mi je pomenilo, da sem bil v družbi svojih vrstnikov, kajti v poslovnem svetu, ki me je obkrožal, so bili vsi veliko starejši od mene. Trudil sem se, da sem imel ravnovesje med zasebnim in poslovnim življenjem, da sem se tudi kdaj pa kdaj kakšen vikend znal sprostiti. S prijatelji smo znali »prežurati« tudi celo noč. To pa mi je pomagalo, da sem ponovno imel dovolj energije za vodenje.

11. Poleg poslovnih poti pa vas spremlja tudi glasba, saj ste leta 1999 izdali svoj album z naslovom Za prijatelje.

Res je. Takrat sem izdal album z desetimi skladbami pri založbi Menart. Album je bil posnet še pred mojo mutacijo, tako da je na posnetkih še deški glas. Poskusili smo narediti album, ki bi vseboval slovensko zabavno glasbo, spomnim se, da sem imel zelo veliko nastopov. Imel sem celo turnejo s Heleno Blagne, Zlatkom Dobričem, Wernerjem … Sploh na Štajerskem sem bil zelo popularen in zaradi tega sem tam tudi veliko prepeval.

Tri leta kasneje, leta 2002, sem izdal svoj drugi album, ki je nosil naslov Božič je. Album je vseboval dvanajst božičnih skladb ter duet z Otom Pestnerjem. Prav tako sem leta 1999 nastopal na festivalu Melodije morja in sonca. Bil sem edini fant med dvanajstimi dekleti. Za to sem požel tudi velik aplavz in zelo dobro uvrstitev. Mislim pa, da v Sloveniji ni dvorane, v kateri ne bi nastopal.

12. Vas glasba spremlja še danes?

Seveda. Glasba je sedaj bolj za sproščanje. Še vedno rad prisluhnem dobri glasbi, še vedno spremljam vse glasbene festivale, ki se odvijajo v Sloveniji … Ohranil sem stike s sedanjimi slovenskimi zvezdami, če se lahko tako izrazim, saj smo na nek način takrat skupaj odraščali. Še vedno se radi skupaj družimo in poveselimo. Na žalost pa se več ne ukvarjam z glasbo ali petjem.

13. Rekli ste, da ste v svojem mladem življenju preživeli že veliko izzivov. Kateri izziv, s katerim ste se morali soočiti, je po vašem mnenju bil najtežji in da ste veseli, da ste ga premagali?

Ne morem ravno reči. Priznam – izzivov je bilo veliko, največji izziv še pride. Doktorska disertacija in zaključek študija. ( smeh ) To se mi zdi zdajle največja prepreka. Velikokrat sem rekel, da v mojem življenju ni bilo težav, vedno so bili samo izzivi. Tisto, kar sem se odločil, sem vedno speljal do konca. Vedno si izziv tudi razdelim na manjše dele, tako da je potem lažje razrešljiv. Zdi se mi, da se vsaka stvar lahko spelje -  seveda, če se le hoče.

14. Imate kakšen moto življenja?

"Življenje je lepo. Ne delaj slabega drugim. Odločaj se vedno s srcem. Mogoče kdaj pusti razum za sabo."

15. Za konec pa še vprašanje za mlade nadobudne podjetnike, ki se komaj zdaj lotevajo svoje poslovne poti. Kaj bi jim iz svojih izkušenj svetovali na začetku njihove poti in česa naj se veselijo, kaj naj jim predstavlja izziv?

Ko sem jaz prvič stopil na podjetniško pot, ni bilo programov za mlade podjetnike. Tistim, ki si to zares želijo, predlagam, da poiščejo en res primeren program, se v njega vključijo, se angažirajo tudi v kakšnih študentskih organizacijah, si poiščejo pomoč skozi izobraževanja na področjih, ki jih zanimajo …. Da naj uživajo življenje, izkoristijo maksimalno svoja mlada leta, s tem mislim na potovanja, druženja, žuranja … In seveda: naj se imajo radi.

.............................................................................................................

Tako. S tem je intervju zaključen. Ob koncu mi prosim dovolite, da se javno zahvalim gospodu Dejanu Marinčiču, da se je sploh strinjal, da z njim opravim intervju. Gospod Dejan, če boste to prebrali, naj vam povem, da ste mi s svojo življenjsko zgodbo, tako na predavanju v okviru fakultete kot v okviru tega intervjuja, odprli oči in mi pokazali, da se vse da, če se le hoče. Pa naj bo v življenju še tako velika prepreka, ki jo moramo premagati. Iz vsega srca vam želim obilo sreče na vaši nadaljnji poslovni poti in upam, da še bomo lahko kdaj skupaj sodelovali.  😊

Dragi moji bralci in bralke vam pa želim, da lepo preživite konec tega dne in se beremo kmalu. Hvala, ker berete moje objave in me podpirate. Tamara ma vas rada!